Prva stvar, ki mi pade na pamet ob tem je, da se se mesto Rim nazaj prebere MIR – kako pomenljivo. Med asociacijami se znajde tudi to, da se menda reče, da gre ženska v Rim, če pričakuje otroka. Spomnim se še na knjigo z naslovom Vse poti vodijo v Rim. Meni osebno odlično branje, osebno pričevanje o spreobrnenju. Zakaj rimokatoliška vera? Menda sta bila tam tudi mami in oči, še kot fant in dekle. Tudi mene že vežejo spomini na Rim izpred nekaj let.
»Maaaaaaarinka. Maš kej frej od 23. – 26. Februarja? Pa bi rabla mal duhovne izpopolnitve pa en hud trip«
Tale sms je priletel enkrat sredi januarja. V tem tednu se mi že začnejo obvezne vaje na faxu, eno ful pomembno predavanje, vikend pred tem imamo zimovanje, po tem me čaka še en velik izpit, odhod je enkrat sredi noči, kako bom prišla na zbirno mesto... Ta in podobna vprašannnja so se podila po moji zmedeni glavi. Ampak vabilo je bilo vseeno precej mikavno. Včasih, ko ne vem, kako naj se odločim, vse skupaj malo prepustim. Zih mi bo dal Jezus kkšno znamenje. In res – brez problema sem menjala skupino pri dvojih vajah, tisto predavanje se je iz meni neznanega razloga prestavilo za en teden . . . in za piko na i sem dobila še prevoz skoraj od doma direkt do zbirnega mesta. Več kot dovolj dokazov za to, da je tole po Božji volji.
Res je, da mi je bil program ogledov precej znan, saj je bila srednješolska ekskurzija v Italijo precej izčrpna. Morda pa res velja, da če z desno roko čez levo ramo vržeš kovanec v Fontano di Trevi, se boš v Rim še vrnil. Kljub vsemu, pa je bilo sedaj drugače. Takrat ekskurzija, zdaj romanje. Takrat srednješolka, zdaj študentka. Takrat s sošolci in profesorji, tokrat z več neznanimi kot znanimi obrazi.
Enkrat sem prebrala naslednje besede: »Ni tako pomembno kam greš, bolj je pomemno s kom greš«. Vsekakor se pod tole podpišem. Vsa umetnost ni pol tako veličastna, če nimaš prijatelja s katerim bi skupaj občudoval in se veselil.
Začeli smo po stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare v Asiziju, s sveto mašo za Božje varstvo in blagoslov na naših poteh. Ob filmu smo spoznali (obnovili) njuno svetniško življenje. Se ustavili v cerkvi Angelske Matere božje, v kateri se nahaja Porcjunkula – Frančiškov najljubši prostor.
Bazilika sv. Petra v Vatikanu je od lanskega leta tudi grob sv. Janeza Pavla II., meni tako ljubega svetnika. Je ena od štirih bazilik s svetimi vrati, ki jih samo ob svetem letu odpre sam papež, sicer so zazidana. Razgled s 138 m visoke kupole, selfiji . . . mislim, da število fotografij s tega romanja presega vse do sedaj. Druga bazilika s svetimi vrati je bazilika sv. Pavla izven obzidja, kjer je upodobljenih vseh 266 papežev, vključno s papežem Frančiškom. Sem spadata še bazilika Marije Snežne in Janeza Lateranskega.
Forum Romanum, Panteon, Kolosej – antični Rim, katakombe, romantične Španske stopnice in njamsi tortica v bližnji fensi restavraciji, Michelangelov Mojzes z rožički (le zaradi napake v prevodu iz hebrejščine v grščino) . . .
Po kolenih smo se »sprehodili« še po stopnicah, po katerih se je Jezus bližal Pilatu in so jih po zaslugi sv. Helene cesarice prenesli iz Jeruzalema v Rim.
Cerkev in grob sv. Katarine Sienske mi bosta ostala v spominu predvsem zaradi besed, ki jih je nekoč izrekla: »Bodi to kar si, postajaj, kar Bog želi od tebe in razsvetlil boš ves svet«.
Našel se je tudi čas, da smo se v molitvi obračali na nebeščane, prepetih pesmi je bilo veliko (pravijo namreč, da kdor poje dvakrat moli), dobesedno smo se držali tudi besed iz Psalma 32,11: »Veselite se v Gospodu, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu«, za kar je vestno skrbel tudi naš duhovni vodja.
Večkrat, ko v življenju nisem vedela, kaj naj naredim in kako naj se odločim, sem se vprašala, kaj bi na mojem mestu naredil Jezus? Nisem pa vedela, da obstaja tudi film s tem naslovom. No, zdaj vem in prvim, da je vreden ogleda.
Po cestah smo se sprehajali po italijansko, jedi makarone za predjed in pice za glavno jed, spregovorili kakšno besedo po italijansko, barantali s črnci, imeli večer domače glasbe...
Pod izvrstnim strokovnim vodstvom, zabavnim in posvečenim duhovnim vodstvom, ki je poskrbelo, da se z romanja nismo vrnili nevedni (kulturno, geografsko, zgodovinsko, teološko in duhovno . . .), je vse dobilo pomen. Če Bog da, si želim kaj podobnega ob prvi priliki ponoviti.
Tekom romanja je Bog sipal na nas Blagoslov v taki in drugačni obliki – s sončnimi žarki in dežnimi kapljicami, s svojim varstvom in srečnimi potmi, prijetnim vzdušjem in nepozabnimi spomini, ki bodo za vedno zapisani v srce.
Bogu hvala za vse, še posebej pa predragi A., ki je »kriva« za to, da sem šla ;)
sobota, 28. februar 2015
petek, 27. februar 2015
Zig Ziglar: Dvorjenje po poroki
Dvorjenje po poroki (Zig Ziglar) - ta model raztura, res (ne nisem poročena al pa kej podobnega, ampak knjiga je polna resnic, zabavnih vstavkov, citatov, modrosti, izkušenj, zgodb iz njunega zakona in življenja, nasvetov... če jih samo nekaj navedem:
Bog je ustvaril žensko iz moškega telesa s točno določenim namenom. Nič ni vzel iz njegove glave, da ga nebi nadvladala, niti iz njegovih nog, da je nebi poteptal, tembeč jo je ustvaril iz njegovega rebra, izpod zaščitniške pozicije njegove roke, da lahko po cesti življenja hodita drug ob drugem. (neznan avtor)
Mnogi ne vedo, da prvih sedemindvajset let najinega zakona svoji ženi nisem omogočal prave finančne neodvisnosti. To sicer ne pomeni, da sva bila v hudi stiski z denarjem, sva pa bila v mnogih finančno zelo tveganih situacijah... vse dokler nisem tako obubožal, da sem si moral poiskati službo. V vseh tistih letih moja Rdečelaska ni niti enkrat potarnala: »Če bi imela več denarja, bi lahko...« Vedno je poudarjala: »Saj bo bolje, dragi moj; jutri bo vse drugače.« Ljube dame, ne morete si predstavljati, koliko mi je takrat pomenilo to, da sem imel ob sebi nekoga, ki mi stoji ob strani in navija zame vsak dan in misli name prav vsako noč. (Zig Ziglar)
»Vsaka žena si želi moža, ki jo posluša, razume, zaupa vase, ima stabilno službo, je zanesljiv, ima vizijo, je vztrajen, skromen in si prizadeva za boljši zakon.« (dr. Richard Furman)
»Hočem pa, da veste tole: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženske je moški, glava Kristusa pa Bog.« (1 Kor 11,3)
Ne poznam nikogar, ki je hrati poročen in srečen in ni 100 odstotno zvest svojemu partnerju. (Zig Ziglar)
Le pogumni znajo odpuščati. Slabiči nikoli. To ni v njihovi naravi. (Robert Muller)
Molitev:
»Bog, usmili se nas, da bomo z vedrino sprejeli stvari, ki jih ni možno spremeniti, pogum, da bomo spremenili stvari, ki jih lahko spremenimo in modrost, da jih bomo znali razlikovati.« (Reinhold Neibuhr)
Trije nasveti, ki bodo prispevali k uspešnemu zakonu:
1) Vsak dan glasno molite
2) Vsak dan berite Sveto pismo
3) Redno zahajajte v cerkev
(Zig Ziglar)
Ljubezen je kot pečen indijski krompir (razlaga v knjigi)
Vsa ta leta, ko potujem in predavam, opažam, da je moja žena danes lepša kot je bila na sam poročni dan. Povedano po resnici, so to mojo opazko sprejeli zelo čudno, tudi meni samemu ni bilo vseeno, ko sem jo izrekel. Kot vsi moji vrstniki, nase gledam kot na realnega in izkušenega moža. Pa vendar je izjava, da je »zrela babica pri svojih šestdesetih letih lepša, kot je bila na svoj poročni dan, ko jih je imela osemnajst, zelo drzna... Spoznanje se mi je razkrilo v letu 1986, ko sem se udeležil skupinskega izleta v Izrael... Zdelo se mi je, da je v tistem trenutku Bog spregovoril z mano. To je bilo zame nekaj izjemnjega, dotlej sem imel podobno izkušnjo sedem ali osemkrat. Z Bogom se pogovarjam vsak dan preko Svetega pisma, tod tistega nedeljskega jutra je osvatlil mi je osvetlil moje misli in mi pojasnil, zakaj se mi zdi žena lepša, kot takrat na najin poročni dan. Pojasnil mi je, kot lahko pojasni le ljubeči oče, da jo lahko tokrat gledam skozi Njegove oči, vsi pa vemo, da On vidi vse nas v popolni luči. To je bilo izjemno doživetje! Vse mi je bilo kristalno jasno. Ljubezen, prava ljubezen je čudovita izkušnja. Vredna truda, čakanja in molitve. (Zig Ziglar)
Bog je ustvaril žensko iz moškega telesa s točno določenim namenom. Nič ni vzel iz njegove glave, da ga nebi nadvladala, niti iz njegovih nog, da je nebi poteptal, tembeč jo je ustvaril iz njegovega rebra, izpod zaščitniške pozicije njegove roke, da lahko po cesti življenja hodita drug ob drugem. (neznan avtor)
Mnogi ne vedo, da prvih sedemindvajset let najinega zakona svoji ženi nisem omogočal prave finančne neodvisnosti. To sicer ne pomeni, da sva bila v hudi stiski z denarjem, sva pa bila v mnogih finančno zelo tveganih situacijah... vse dokler nisem tako obubožal, da sem si moral poiskati službo. V vseh tistih letih moja Rdečelaska ni niti enkrat potarnala: »Če bi imela več denarja, bi lahko...« Vedno je poudarjala: »Saj bo bolje, dragi moj; jutri bo vse drugače.« Ljube dame, ne morete si predstavljati, koliko mi je takrat pomenilo to, da sem imel ob sebi nekoga, ki mi stoji ob strani in navija zame vsak dan in misli name prav vsako noč. (Zig Ziglar)
»Vsaka žena si želi moža, ki jo posluša, razume, zaupa vase, ima stabilno službo, je zanesljiv, ima vizijo, je vztrajen, skromen in si prizadeva za boljši zakon.« (dr. Richard Furman)
»Hočem pa, da veste tole: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženske je moški, glava Kristusa pa Bog.« (1 Kor 11,3)
Ne poznam nikogar, ki je hrati poročen in srečen in ni 100 odstotno zvest svojemu partnerju. (Zig Ziglar)
Le pogumni znajo odpuščati. Slabiči nikoli. To ni v njihovi naravi. (Robert Muller)
Molitev:
»Bog, usmili se nas, da bomo z vedrino sprejeli stvari, ki jih ni možno spremeniti, pogum, da bomo spremenili stvari, ki jih lahko spremenimo in modrost, da jih bomo znali razlikovati.« (Reinhold Neibuhr)
Trije nasveti, ki bodo prispevali k uspešnemu zakonu:
1) Vsak dan glasno molite
2) Vsak dan berite Sveto pismo
3) Redno zahajajte v cerkev
(Zig Ziglar)
Ljubezen je kot pečen indijski krompir (razlaga v knjigi)
Vsa ta leta, ko potujem in predavam, opažam, da je moja žena danes lepša kot je bila na sam poročni dan. Povedano po resnici, so to mojo opazko sprejeli zelo čudno, tudi meni samemu ni bilo vseeno, ko sem jo izrekel. Kot vsi moji vrstniki, nase gledam kot na realnega in izkušenega moža. Pa vendar je izjava, da je »zrela babica pri svojih šestdesetih letih lepša, kot je bila na svoj poročni dan, ko jih je imela osemnajst, zelo drzna... Spoznanje se mi je razkrilo v letu 1986, ko sem se udeležil skupinskega izleta v Izrael... Zdelo se mi je, da je v tistem trenutku Bog spregovoril z mano. To je bilo zame nekaj izjemnjega, dotlej sem imel podobno izkušnjo sedem ali osemkrat. Z Bogom se pogovarjam vsak dan preko Svetega pisma, tod tistega nedeljskega jutra je osvatlil mi je osvetlil moje misli in mi pojasnil, zakaj se mi zdi žena lepša, kot takrat na najin poročni dan. Pojasnil mi je, kot lahko pojasni le ljubeči oče, da jo lahko tokrat gledam skozi Njegove oči, vsi pa vemo, da On vidi vse nas v popolni luči. To je bilo izjemno doživetje! Vse mi je bilo kristalno jasno. Ljubezen, prava ljubezen je čudovita izkušnja. Vredna truda, čakanja in molitve. (Zig Ziglar)
Ta moj nori avgust (2014)
Tole so še moji stari dolgovi . . . in ker je razpoloženje ravno pravo in navdušenje nad pisanjem nekoliko večje kot nad učenjem za naslednji izpit – je očitno ravno pravi čas ;)
Kot sem že enkrat omenila je bil ta poletni mesec več kot natrpan. Nekdo je ob koncu moje pripovedi celo dejal, da »če nebi vedel koliko dni ima avgust, bi po moji pripovedi sklepal, da jih ima vsaj 46«.
Pravzaprav se je začelo že ob koncu julija, ko sem pripravljala kar se je pač dalo (nekaj daril, čestitk, presenečenj – malo šivanja, malo risanja po posteljnini in blazinah, pomoč pri izdelavi naprsnih šopkov in mašen itd.). Po poroki v soboto se je s ponedeljkom začela praksa v okviru faksa – 4 tedni. Ob prvem tednu prakse sem razen ene super dekliščine do konca pripravila presenečenje, ki je mladoporočenca pričakalo zjutraj v stanovanju, organizirala sestanek za šrango in razdelitev zadolžitev, spekla poročno torto in tako pripravila vse potrebno za soboto. Takrat sem torto dostavila, bila na poroki, s prijatelji zrihtala stanovanje in zvečer prijetno utrujena padla v posteljo vedoč, da je to šele »uizi« začetek. Prihodnji teden je bil razen prakse precej miren. Seveda so potekale še zadnje priprave na oratorij, ki je sledil. Zaradi prakse sem bila, kot voditeljica bolj leteča. Naslednja nevesta in ženin sta me prosila, če bi z ženinovim prijateljem organizirala piknik s fantovščino in dekliščino (v soboto po oratoriju). Nekje v tem urniku se je našel še čas za kavo za okvirno načrtovanje, sledilo je miljon mailov, nekaj tuhtanja, zbiranja idej . . . in izvedba. Ko smo zjutraj vsaj približno pospravili in je adrenalin počasi popuščal sem začutila, da sem izčrpana. V tednu, ki je sledil, se je vse samo še stopnjevalo. Poročna torta, načrt za šrango in kakšno potegavščino v stanovanju in seveda pisanje poročila o praksi, ki se je zaključevala. Ker vse kar me je čakalo v soboto še ni bilo dovolj, je umrla stara teta, zato smo imeli v soboto še pogreb. Sobota: zelooo zgodnje ustajanje. Šranga pri nevesti. Na pogreb in kosilo (pogrebščina). Domov zaključit poročno torto. Poroka. Voščevanje. Hop v stanovanje – priprava presenečenja. Domov po torto in odhod na ohcet. Ohcet. Domov. Padec v posteljo. Nekam je bilo potrebno stlačiti še atovo osemdesetletnico – in ta nedelja je bila ravno prava. Torej kosilo in praznovanje. Pakiranje, ker smo v ponedeljek začeli s skavtskim taborom (jap, tako je to, če si skavtski voditelj). Bilo je naporno ampak izvrstno. Za en dan sem žal dobila vročino (+boleče grlo in kar paše zraven) – ampak je bilo to (Bogu hvala) ravno takrat, ko so izvidniki in vodnice odšli na hike (potep), tako da sem do njihove vrnitve že skoraj prišla k sebi. Ko smo v nedeljo zaključili s taborom in sem prišla domov in se zavedla, da je 31. avgust in, da sem preživela – ja, ta občutek bi težko opisala, morda bi lahko rekla – neprecenjivo ;)
Tako bom rekla – bilo je naporno, zelo naporno, ampak bilo je vredno in z Božjo pomočjo se je vse dobro izšlo. Potrebovala sem sicer nekaj dni, da sem prišla k sebi. Ampak bil je to mesec, ki me je obogatil z veliko nepozabnimi spomini za kar sem iz srca hvaležna.
Za konec bom rekla samo to – vsi imamo 24 ur časa na dan. Od nas je odvisno kako ta čas, ki nam je dan, porabimo – izkoristimo ali zapravimo. V tem času se da narediti nepredstavljivo veliko. AMPAK! Potrebno se je tudi umiriti, si vzeti čas zase, se spočiti, podoživeti. In ta čas je potreben in dragocen.
Kot sem že enkrat omenila je bil ta poletni mesec več kot natrpan. Nekdo je ob koncu moje pripovedi celo dejal, da »če nebi vedel koliko dni ima avgust, bi po moji pripovedi sklepal, da jih ima vsaj 46«.
Pravzaprav se je začelo že ob koncu julija, ko sem pripravljala kar se je pač dalo (nekaj daril, čestitk, presenečenj – malo šivanja, malo risanja po posteljnini in blazinah, pomoč pri izdelavi naprsnih šopkov in mašen itd.). Po poroki v soboto se je s ponedeljkom začela praksa v okviru faksa – 4 tedni. Ob prvem tednu prakse sem razen ene super dekliščine do konca pripravila presenečenje, ki je mladoporočenca pričakalo zjutraj v stanovanju, organizirala sestanek za šrango in razdelitev zadolžitev, spekla poročno torto in tako pripravila vse potrebno za soboto. Takrat sem torto dostavila, bila na poroki, s prijatelji zrihtala stanovanje in zvečer prijetno utrujena padla v posteljo vedoč, da je to šele »uizi« začetek. Prihodnji teden je bil razen prakse precej miren. Seveda so potekale še zadnje priprave na oratorij, ki je sledil. Zaradi prakse sem bila, kot voditeljica bolj leteča. Naslednja nevesta in ženin sta me prosila, če bi z ženinovim prijateljem organizirala piknik s fantovščino in dekliščino (v soboto po oratoriju). Nekje v tem urniku se je našel še čas za kavo za okvirno načrtovanje, sledilo je miljon mailov, nekaj tuhtanja, zbiranja idej . . . in izvedba. Ko smo zjutraj vsaj približno pospravili in je adrenalin počasi popuščal sem začutila, da sem izčrpana. V tednu, ki je sledil, se je vse samo še stopnjevalo. Poročna torta, načrt za šrango in kakšno potegavščino v stanovanju in seveda pisanje poročila o praksi, ki se je zaključevala. Ker vse kar me je čakalo v soboto še ni bilo dovolj, je umrla stara teta, zato smo imeli v soboto še pogreb. Sobota: zelooo zgodnje ustajanje. Šranga pri nevesti. Na pogreb in kosilo (pogrebščina). Domov zaključit poročno torto. Poroka. Voščevanje. Hop v stanovanje – priprava presenečenja. Domov po torto in odhod na ohcet. Ohcet. Domov. Padec v posteljo. Nekam je bilo potrebno stlačiti še atovo osemdesetletnico – in ta nedelja je bila ravno prava. Torej kosilo in praznovanje. Pakiranje, ker smo v ponedeljek začeli s skavtskim taborom (jap, tako je to, če si skavtski voditelj). Bilo je naporno ampak izvrstno. Za en dan sem žal dobila vročino (+boleče grlo in kar paše zraven) – ampak je bilo to (Bogu hvala) ravno takrat, ko so izvidniki in vodnice odšli na hike (potep), tako da sem do njihove vrnitve že skoraj prišla k sebi. Ko smo v nedeljo zaključili s taborom in sem prišla domov in se zavedla, da je 31. avgust in, da sem preživela – ja, ta občutek bi težko opisala, morda bi lahko rekla – neprecenjivo ;)
Tako bom rekla – bilo je naporno, zelo naporno, ampak bilo je vredno in z Božjo pomočjo se je vse dobro izšlo. Potrebovala sem sicer nekaj dni, da sem prišla k sebi. Ampak bil je to mesec, ki me je obogatil z veliko nepozabnimi spomini za kar sem iz srca hvaležna.
Za konec bom rekla samo to – vsi imamo 24 ur časa na dan. Od nas je odvisno kako ta čas, ki nam je dan, porabimo – izkoristimo ali zapravimo. V tem času se da narediti nepredstavljivo veliko. AMPAK! Potrebno se je tudi umiriti, si vzeti čas zase, se spočiti, podoživeti. In ta čas je potreben in dragocen.
Naročite se na:
Objave (Atom)