sreda, 14. avgust 2019

SREČA je


Pred nekaj tedni je v četrtek zvečer ob cca 10h/11h priletel sms v smislu: »Saj veva, da je pozno, ampak a bi šli jutri v hribe?« In smo šli. Ko smo obdelali že vse teme od A do Ž in od Ž do A, sta prijatelja mimogrede omenila še knjigo z naslovom Darovi nepopolnosti. Hm, slišalo se je zanimivo, njuno navdušenje pa je bilo nalezljivo. Knjigo sem poiskala v knjižnici in jo prav počasi začela brati, po eno poglavje ali dve, kar je zame precej nestandardno. Raziskovalka opisuje, kaj ločuje ljudi, ki so srečni, živijo na polno, z vsem srcem od tistih, ki to niso. Morda ni presenetljivo, da sem se v marsičem našla med temi drugimi.

Pred kakšnim mesecem in pol sem se znašla v krizi, karkoli naj bi že to pomenilo.


Ko sem glavo približno dvignila iz tega, sem se pred kakšnima dvema tednoma počutila precej brezvezno. Če malce pretiravam - praznina, nesmisel, žalost, vse je brez veze, vse mi je odveč, nič se mi ne de, vse mi gre na jetra.

-       Nekaj mi manjka, a pojma nimam kaj.
-       Očitno nekaj delam narobe.
-       Verjetno obstaja način, pot – kako živeti drugače, bolj polno, bolj izpolnjeno, bolj ljubeče in ljubljeno, konec koncev bolj srečno.

Kot nalašč, kot bi nekdo vedel, nas je prejšnji teden na taboru skavtskih voditeljev vse opominjalo, da je SREČA – SREČAnje.

Kratko pojasnilo: bila sem precej aktivna skavtska voditeljica kar nekaj let, zadnja 3 sem bolj podporna članica, projektna voditeljica. Postopno sem se začela počutiti celo, kot da sem malce prestara, malo »ven iz tega«, a nekaj me je vleklo in nekaj spodbud skavtskih voditeljev je pomagalo, da sem se prijavila in šla.

Če malce pretiravam, sem se počutila nekako tako bedno in brezvezno, kot sem opisala zgoraj. Kljub temu se me je veliko stvari dotaknilo, a nisem bila »taprava« in nekaj mi je manjkalo.

Zadnja 3 poglavja knjige sem prebrala, ko sem se vrnila domov. Mogoče bi bilo drugače, če bi jih prebrala prej, ali pa tudi ne. Vem pa, da če bi se tabor začel danes, bi ga živela in doživela precej drugače. A sem hvaležna, zelo hvaležna, ker tako navdihujočega in dovršenega tabora verjetno še ni bilo in sem tudi zaradi njega danes vsaj kanček modrejša.

Zdaj se mi svita, kaj mi manjka in spoznavam pot …

SREČA NI
-         v kot pondelk dolgem odkljukanem seznamu »to go«
-         biti samozadosten, imeti vse svoje in biti sam, ker »srečen, ni kdor srečo uživa sam« (S. Gregorčič)
-         v verigi nazivov pred in za imenom
-         v razumski naštudiranosti, overthinkanju in analiziranju

Tone Pavček pravi



Jaz pa bi dodala



SREČA JE
-          v medosebnih odnosih
-          imeti prijatelje in z njimi deliti tudi stisko
-          peti ob tabornem ognju
-          plesati in skakati pod odrom in biti odštekan
-          se smejati, ker si premajhen da bi dosegel pipo za tuš
-          ob 6h zjutraj na tešče igrati odbojko
-          biti bos, stopati po mehki travi
-          da ose ne pohodiš ampak se po nesreči usedeš nanjo
-          kartanje ob 1h ponoči
-          ko 300 ljudi v kapeli v majhnem gozdičku v soju sveč moli, poje in slavi Boga
-          da se nimaš pod nadzorom in včasih izpadeš trapasto
-          deliti
-      ko 500 skavtov v oranžnih krojih poje skavtsko in slovensko himno in na jamboru dviguje zastavo
-          pot z nahrbtnikom, ko nosiš le najnujnejše in veš, kako malo v resnici potrebuješ
-          srečati voditelje, ki so navdih
-          spoznanje, da je biti pobudnica, voditeljica, aktivna ter nežna, umirjena, srčna in sočutna združljivo
-          klekljati po cca 10 letih in se čuditi, da se roke spomnijo
-          biti v Božji ljubezni in jo deliti naprej
-          živeti z vsem srcem.

Sreča, biti srečen, se morda sliši kar malo idealistično. Res je, ljudje ne moremo biti konstantno srečni, ampak radost, srčnost in veselje do življenja pa lahko nosimo v sebi in s srečanjem vsaj za trenutek osrečimo še koga.


četrtek, 7. februar 2019

O časovnem stroju, control freaku, zdravi pameti in Božji ljubezni


Nisem sicer nek sci-fi fan, ampak predstavljajmo si, da skupaj stopimo v sivo kovinsko omaro s številnimi gumbi in utripajočimi lučkami, imenovano časovni stroj. Zapremo za seboj, nastavimo leto 2008 in zavrtimo čas nazaj.

Zdaj, ko domišljija že deluje s polno paro, si lahko predstavljamo meter in čevap veliko dekletce, ki vstopa v gimnazijo. Zaradi svetle polti, ki sicer hitro »zafarba« in jo še hitreje opeče sonce, temnimi lasmi, rdečimi ustnicami, jo je mami včasih poklicala Sneguljčica. Dekle je vedno nasmejano, deluje samozavestno in je aktivno na vseh mogočih področjih. Žal nasmejano samo navzven, samozavestno samo navidez in superaktivno iz vprašljivih razlogov. Če jih opredelimo kot iskanje potrditve, sprejetosti, zaželenosti, beg pred sabo in od doma, ne zgrešimo preveč. Poleg tega ima še vsaj eno ali dve reletivno slabi lastnosti. Je precej trmasta in ustreza definiciji control freaka: »a person who feels an obsessive need to exercise control over themselves and others and to take command of any situation«.

Menda nas pripadnike človeške vrste motivirata dve stvari in sicer želja po ugodju in izogibanje neugodju (bolečini). In slednje je pri tem neprimerno učinkovitejše.

Tako sem se težav lotila, kjer sem vedela in znala. Knjižnjica in youtube sta relativno poceni. Tako sem prebrala vse kar se je dalo o motivaciji, ciljih, uspehu, pozitivni psihologiji in tem kako si »nabildaš«ego in zadevo kolikor se je dalo implementirala v življenje.

Ampak to ni bilo to ali pa vsaj to ni bilo dovolj. Raznovrstno neugodje, nezadovoljstvo ter takšne in drugačne bolečine so bili dovolj močan dražljaj, da sem iskala naprej. Med dodiplomskim študijem sem tako nekaj časa bivala doma, nekaj časa pri starih starših in nekaj časa v tujini. V tem času sem proučevala zgradbo in delovanje telesa (anatomijo in fiziologijo), nastanek bolezni (patologijo), nevrologijo, psihologijo …

Ob koncu dodiplomskega študija sem šla na psihoterapijo. Pač tako se mi je zazdelo. V Ameriki to itak vsi počnejo. No big deal. Zadeva za študentski žep pač ni poceni in tako sem zadeve vzela v svoje roke. Študirala, brala, se pogovarjala z različnimi ljudmi. Se odselila od doma, študirala & delala in iskala odgovore na vsa mogoča vprašanja. Prekinila stike doma, s precej prijatelji, skavti … in se zapletala in razpletala.

V zadnjih 2 letih in pol sem v »prostem času«, ki mi je ostal poleg magisterija, pripravništva in službe, precej zanalizirala svojo preteklost, odnose. Prebrala vse o psihosomatiki, bolečinah, boleznih, psihologiji in psihoterapiji – torej kako se duševne stiske, prepričanja, neprijetne izkušnje odražajo na telesu in preizkušala na sebi in pacientih, kaj deluje in kaj ne deluje, kako zadeve reševati in prišla do zanimivih spoznanj.

Vse to ima kar nekaj posledic - tistih s pozitivnim in tistih z negativnim predznakom.
Med pozitivnimi je definitivno to, da mi »stresi« kot so strokovni izpit, razgovori, pogajanja itd… niso predstavljali posebnih obremenitev in sem jih doživljala relativno flegmatično. Super za poslovno karierni svet.

Vendar tudi minus ni zanemarljiv. Vse to mi je malo zdeformiralo možgane in od zdrave pameti so ostale le še sledi. Poleg tega je vse to mentalno in racionalno delo pripeljalo do tega, da je razum kar »pojedel« moj čustveni svet. Ne samo, da se tudi v teoriji nebi mogla zaljubiti, da nisem pokazala ne naklonjenosti, ne sočutja, ne ranljivosti, ne utrujenosti, ne neuspeha, ampak tega v resnici nisem niti čutila. Ne, da bi »blefirala«, res sem bila celo zelo prepričana, da po ničemer ne hrepenim, da mi gre v življenju odlično, da zastavljanje ciljev in njihovo uresničevanje funkcionira in da je to to.

PA NI! Je neka siva cona udobja, brez pristnosti, brez odnosov, brez ljubezni.

Ampak življenje je nekaj več od tega. Veliko več od tega.

Sreča je v srečanju. En pogled, ki prebode in vidi za masko, ki jo nosim in en topel, varen objem.

Do živega mi je prišla pristnost prijateljice, ki je jaz v sanjah ne premorem: »Veš Marinka, zdaj decembra, ko je tako praznično, družinsko, pogrešam bližino, pogrešam ljubezen«. In moje kamnito srce si misli, meni je kul, imam dovolj drugih izzivov.

Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce (Ezk 36,26). Upam!

In januarja po 2,5 letih moje ignorance in indiferentnosti do Boga, se je vse skupaj malce spremenilo. Vsem, ki že sodite, naj v svojo obrambo rečem, da če je Bog izjemno strog nadzornik, tiran, ki samo čaka, kdaj in kako me bo kaznoval in če sem v življenju prepuščena sama sebi, komu na čast, bi mu zaupala svoje življenje, ga kaj prosila itd. Poslal mi je torej svoj nežen in ljubeč materinski objem (preko prijateljice, ki je v tistem trenutku stopila v kapelo), ampak šele potem, ko sem že eno uro ležala v kapeli in jokala.

Med njimi je bil še en mož. Molčal je, v rokah pa je pestoval novorojenčka. Nežno ga je zibal. ‘Kaj pa ti praviš?’ So ga vprašali. ‘Kako bi imenoval Boga?’ Mož je še kar molčal in pestoval otroka. Vsi so utihnili in pozorno opazovali. Nenadoma je dejal: ‘To je najlepše ime, ki ga lahko damo Bogu: oče.’ ‘Da,’ so se vsi strinjali. ‘Bog je naš oče.’ ‘Zakaj ste ga imenovali oče in ne mama?’ Je vprašal otrok. ‘Veš,’ so odvrnili, ‘Bog je nežen in ljubeč, tako kot oče in mama.’ ‘Včasih ga bom imenoval mama,’ je odvrnil otrok (Bruno Ferrero, 10 zapovedi za otroke).

In čez en teden, sva se s prijateljem pogovarjala o tem in onem, pa da ravno bere zanimivo knjigo in mi jo posodi, če želim. 200% je nikoli prej nebi vzela v roke, in brez priporočila verjetno tudi v prihodnje ne. Pa sem jo.

V živo me je zadelo, da lahko počnem v življenju plemenite reči, v službi pomagam ljudem, se razdajam še ob prostem času, ampak če je to sad človeških naporov in če se nikjer ne »filam«, se le iztrošim, če v tem ni ljubezni, je vse brez zveze in daje le kratkotrajno zadovoljstvo. Mislim, da o tem piše Pavel v pismu Korinčanom.

In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi (1 Kor 13,2-3).

In če sem vsaj približno dojela sporočilo knjige, je poslanstvo vsakega človeka biti prevodnik za Božjo ljubezen tam kjer je (poročen, posvečen ali samski, v službi ali doma, v Evropi ali na drugem koncu sveta). Ugotoviti, kaj to pomeni v mojem primeru, pa je bolj zabavna naloga.

In da lahko nekaj delamo, moramo najprej hodit v šolo oz. se nekako usposabljat. In Bog menda ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. No ja, tole šolanje zame definitivno ni bilo in ni lahko (in si ne obetam, da bo v prihodnje kaj lažje). Me pa tolaži, da pri trmastem control freaku kot sem, tole usposabljanje morda celo za Boga predstavlja manjši izziv ;)