sreda, 25. september 2013

Uspeh je...

Pogosto se smejati in mnogo ljubiti.
Pridobiti si spoštovanje razumnih ljudi in zaupanje otrok.
Občudovati lepoto.
Najti v drugih najboljše.
Podariti se.
Zapustiti svet nekoliko boljši...
Igrati in smejati se z navdušenjem.
Vedeti, da je vsaj eno srce lažje utripalo, ker si živel...

To pomeni USPETI!

Baden Powell

Kaj mi je prineslo to poletje :)

zaradi naslednjih besed je nastal tale blogec :)

~ zvezdnato nebo in tiste čarobne utrinke
~ petje s kitaro ob tabornem ognju
~ naučila sem se, da solze niso znak šibkosti, ampak da so to tiste kapljice, ki umijejo očke, da potem vidimo bolj jasno
~ da roka na rami in tiste besede, lahko kakšen dan pomenijo več kot karkoli drugega
~ da je slovo, kljub temu da je težko – nov začetek nečesa novega/čudovitega
~ da imam ob sebi najboljše prijatelje, katerih uho, spodbudna beseda, nasvet in objem pomagajo 200%
~ da si TAK kot SI, najboljši
~ da vsa supermegafantastična doživetja, izzivi, norosti… ne dosežejo svojega namena, če jih nimaš časa podoživeti
~ da je nevihta res lepa, da odpira obzorja in se po njej nebo res zjasni – dobesedno
~ da je včasih vse kar moram storiti, le 100% zaupati Njemu, ki ima zame boljši načrt kot bi si ga jaz lahko zamislila v sanjah
~ da ima noč svojo moč in da so pogovori na podaljšani straži ob tabornem ognju dokler te ne prežene dež, neprecenljivi
~ da otroci, ko rečejo »rad te imam« in »pogrešam te« - mislijo resno
~ da se je potrebno včasih tudi ustaviti
~ da je najboljši občutek, ko se blaten v dežju podiš za žogo in odmisliš vse
~ da imam najboljše sovoditelje in da mi v SKVO-ju nikoli ne bo dolgčas
~ da se najboljše stvari zgodijo, ko najmanj pričakuješ,
~ »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno« (Mali Princ)
~ da me drugo leto čaka ene par porok, 2 birmi, 1 maturanc, 4 okrogle (2x 50, 80, 90) pa še kej
~ da je bila letošnja Stična FantaSTIČNA
~ da si moraš za ustvarjanje vzeti čas, tudi če ga nimaš
~ da je včasih tisto, »kar je prav« tudi težko narediti
~ da tega poletja še ni konec
~ da je najprijetnejši občutek, ko ti otroček zaspi v naročju
~ da je moč molitve neizmerna
~ da se čudeži še vedno dogajajo
in
~ da ima ta pesem eno lepših in bolj pomenljivih besedil in da mi ne gre iz glave :)
God will make a way,
where there seems to be no way.
He works in ways we cannot see,
God will make a way for me…

prve besede

… sploh ne vem kje naj začnem. verjetno se spodobi, da vsaj tokrat ~ na začetku ;) torej - zakaj sploh pišem tole? ja, priznam – tudi meni se postavlja to vprašanje. Prvič – ker so rekli, da so moje objave za fb pač predolge. ups ;)

no ok. ampak tale ideja – da bi jest pisala blog, ima vsaj ene dve lepotni napakici…
1) če se že spraviš nekaj blogat, se spodobi, da vsaj na vsake tok kej napišeš. pa jest že tko al tko nikol nimam časa…
2) jest? blog? ne ne, NE hvala. js sploh ne znam pisat. gimnazijski eseji so mi bli nujno zlo, pisanja člankov za skavte, oratorij ipd. sem se branila z vsemi štirimi. niti dnevnika nisem pisala. in zdaj naj jaz pišem blog???

Jezus pa pravi – »nihče, nima večje ljubezni kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje« ok – Ti si dal zame vso svojo kri, vse svoje solze in vse svoje življenje. in kaj hočeš zdaj od mene ??

dati - podariti svoje življenje pomeni tudi tole… nikakor ni preprosto deliti svojih razmišljanj, preizkušenj, zgodb, ki so se me dotaknile, svojih padcev in vzponov, lekcij, ki me jih je naučilo življenje – sebe…

s tem, ko odpiraš svoje srce, postajaš ranljiv

 ampak ŽELIM, želim PRICEVATI Zanj, za Ljubezen, želim deliti s tabo, kako se je On dotaknil mene, česa sem se že naučila (ker se je ceneje učiti na tujih napakah :P )… želim ti povedati, da nasmeh na mojem obrazu nikakor ne pomeni – da meni nikoli ni težko, da mene Jezus nikoli ne preizkuša, da nikoli ne trpim… marsikatera šola je bila draga, marsikaj sem dala »skozi« – ampak iz vsake (pre)izkušnje sem se naučila nekaj pomembnega – in prepričana sem, da je bilo vredno (ali pa še bo)

moj prijatelj, moja prijateljica - mogoče, se kaj dotakne tudi tebe!

ok. ma če se že nekaj grem - v podobi bloga, moram poudart še tole :) mogla sm narest takle uvod, da ne bo kdo mislu, da si pri vseh mojih »navdušenih« objavah zmišljujem – pač ne morem iz svoje kože in ne morem skrivat, da mi je moje življenje (kljub vsemu) preceeeej ušeč ;)

KAKO LEPO JE ŽIVETI…