četrtek, 8. oktober 2015

10 let stega DD1 - tretjič (spominska knjiga)

Zakaj sem se odločila priti k skavtom
Skavti so bili zame od vedno čarobna beseda. A dokler ni tistega davnega leta 2005, na praznovanju 10letnice oratorija, našim staršem z Natašo in Sandijem na čelu naredilo »klik«, so bile to le sanje. Takrat pa je ta naša v srcu tleča želja ugledala luč sveta. In edino logično je bilo, da »sem zraven«. In očitno me to še vedno drži J

Kaj mi skavti pomenijo
Mogoče so mi na začetku skavtske poti skavti pomenili predvsem »imeti se fajn«. Pa »biti skavtinja« se mi je zmeraj res dobro slišalo. Z vsakim dnem, nepozabnim doživetjem, spodbudno besedo, pridelanim žuljem, iskrenim objemom, taborom, z vsako stkano prijateljsko vezjo, prehojenim korakom ali prevoženim kilometrom, odpeto pesmijo, prižganim ognjem dobesedno ali v srcu – skratka z vsakim (skavtskim) letom je postajalo vedno bolj jasno, da so skavti neskončno več kot le »imeti se fajn«. To te lahko drži nekaj let – gotovo. 10 let je že nekaj. Ampak roko na srce – noben bedak ne bo ne bo služil, vodil, usmerjal, si zmišljeval programa in ga izvajal, vzgajal – skratka v 5 letih namenil ne tako malo ur prostovoljnega dela samo za »imeti se fajn«. Za to obstajajo tudi lažje poti. Očitno je, da v skavtih vidim smisel, koristen način preživljanja prostega časa, vzgojo za življenje, poglabljanje vere v Boga, da sem pri skavtih pristno iskusila Božji blagoslov na 1001 način, da sem v skavtih našla podobno misleče ljudi, prijatelje za zmeraj in način, kako se trudim izpolnjevati Baden Powellovo naročilo, naj si prizadevamo pustiti svet za spoznanje boljši kot smo ga prejeli.

Zakaj sem skavtska voditeljica           

»Vedeti, da je vsaj eno srce lažje utripalo, ker si živel – to pomeni uspeti«, je menda nekoč zapisal Paden Powell. Malo za šalo malo zares, se mi zdi voditeljstvo eden od načinov, da po »BiPi-jevo« uspem ;) Nekaj je verjetno tudi na tem, da sem kot udeleženka od skavtov ogromno dobila in da se mi zdi edino logično in edino pravilno, da to (pre)dam naprej. Če pa pogledam v svoje srce in se iskreno vprašam, zakaj to počnem – je jasno, da zato, ker se najboljših stvari v življenju ne da kupiti z denarjem. Božo Rustja je to odlično ubesedil: »Res je, da z denarjem lahko kupim zlato posteljo, ne more pa mi denar kupiti sladkega spanja, v katerem uživam. Lahko mi kupi veliko krem, ne more pa mi kupiti zdrave kože. Lahko mi kupi razkošno hišo, a ne srečnega doma. Z denarjem lahko podkupim ljudi, ne morem pa kupiti zvestih prijateljev. Z denarjem lahko kupim knjige, ne morem pa kupiti znanja in modrosti. Lahko si kupim najlepše obleke, ne morem pa kupiti svojega dostojanstva. Z denarjem si lahko kupim celo drag pogreb, ne morem pa si kupiti večnega življenja v nebesih. Z drugimi besedami resničnih vrednost, kar je v življenju resnično vredno, tega z denarjem ne moreš kupiti.« Kot skavtska voditeljica okušam to na vsakem koraku, saj neprimerno več prejemam kot dajem. Res je, da vložim svoj čas, energijo in talente. Ampak, saj zato mi jih je pa Bog dal. Na koncu bom rekla le še to, verjetno sem skavtska voditeljica zato, ker se mi zdi, da tako izpolnjujem Božjo voljo in njegov fenomenalni načrt.

10 let stega DD1 - drugič (himna stega)

 Vedel si, da v naših srcih tli,
želja, da bi živeli kot BiPi.
Poznal si naše skavtske sanje
in kmalu vdihnil jim življenje.

Tako si
Prižgal nam iskrice v očeh
na usta nam narisal smeh,
med nami stkal prijateljske vezi
in varno vodil naše nore poti.

Želel si, da bi okusili
tvoj raj, na naši zemljici.
Dajal si nove nam izzive
in z nami prečkal vse ovire.

Tako nam
Prižigaš iskrice v očeh,
na usta vedno rišeš smeh,
med nami tkeš prijateljske vezi
in varno vodiš naše nore poti.

Srečen si, Dol-Dolsko zdaj živi
po skavtsko, kot si zamislil si.
Blagoslavljaj naše delo,
da se bo žvižgalo in pelo.

Tako boš
Prižigal iskice v očeh,
na usta risal nam boš smeh
med nami tkal prijateljske vezi
in varno vodil naše nore poti.

10 let stega DD1 - prvič (skupni tabor)

Kaj vse se je zgodilo v tem tednu dni, je na kratko težko zapisati. Kot vsak skavtski tabor je bil tudi ta edinstven. A kakorkoli obračamo, je ta vseeno izstopal. Za nami je že 10 let skavtske norosti in zadevo je bilo potrebno primerno obeležiti. SKVO (voditelji) + klan smo štartali že v soboto. No, če smo natančni so klanovci svoj potovalni tabor takrat že končali, zdaj pa so prišli na delo ;)

Ob koncu tega noronepozabnega tabora ugotavljam, da

- Me naši klanovci vedno znova presenečajo v pozitivnem smislu! Od priprave tabornega prostora, košnje, stopnic, do ognja sredi vode.

- Da imam najboljšega sovoditelja, ki me vztrajno spominja na to, kako je bit otrok (lubenica, peške…)

- Sem ponosna na vodnike in vodnice, ker so zreli, odgovorni, prvi med enakimi, ki so dali vse od sebe, da so bivše volčiče uvedli v četo

Oni res živijo iz skavtske molitve:
»Če mi bo breme pretežko, bom mislil na druge.
Če bom oslabel, bodo oni odnehali.
Če bom sedel, bodo oni legli.
Če bom dvomil, bodo oni rušili.
Če bom korakal na čelu, me bodo prehiteli.
Če bom žrtvoval roko, bodo oni dali kožo.
In če bom molil, bodo oni postali svetniki.«

- Vzgoja ni vedno prijetna, ne za tistega, ki vzgaja in ne za tistega, ki je vzgajan. Ampak je potrebna, ker skavti niso samo zabava, ampak tudi vzgoja za zrele in odgovorne ljudi, skavte, odrasle, kristjane in državljane.

- Da je bila odločitev voditeljev, da smo zaradi slabo postavljenega ognja prvi večer VSI (z voditelji vred) ostali brez zabavnega večera, ob kruhu in vodi – pravilna. Naslednji dan smo izkušnjo pri katehezah predebatirali skupaj z izvidniki, ki so brez izjeme podprli našo odločitev, povedali, da bi oni ravnali enako in da se zdaj zavedajo, da je postavljanje in prižig ognja - čast, večerni obred in pot do okusne večerje. Tega, da so bili vsi naslednji  taborni ognji prižgani s prvo vžigalico, mislim, da mi ni treba posebej poudarjati :)

- Da smo ljudje proti naravi in njenemu Stvarniku neskončno majhni – toča, ki je pobelila taborni prostor, tolkla, razbijala…

- Da je postavljanje jezu na Krki zahteven a povezovalen projekt – cel steg + starši. Vse za to, da je prijazen kmet lahko prepeljal Dixi-je čez reko.

- Da imajo naši starši ogromno skritih talentov, s katerimi so obogatili program na skupnem delu tabora.

- Da z dvema super pomočnicama tudi kuhanje golaža za 100 ljudi ni kakšna posebna umetnost – vse je enkrat prvič :)

- Da mamo nejbl kjut majčke J Že 10 let mavtamo, kurimo ognje, si podajamo roko, iščemo pravo smer, potujemo, pojemo in smo kerlci.

- Da lahko rečemo le BOGU HVALA, da razen os, žuljev, kakšne ureznine in užaganine, zvitih gležnjev ni bilo nič hujšega, da še vedno ne vem kje je tam zdravstveni dom.

-  Da lahko rečem le BOGU HVALA za najboljše voditelje – odštekani, usklajeni, uigrani, nazakomplicirani – skavti pač ;), izvidnike in vodnice, volčiče, klanovce in starše!

- Da lahko rečem le BOGU HVALA, da je z nami in blagoslavlja naša prizadevanja :)

Govoril boš, ko bom jaz molčal

Hm… Če bi mi kdo, kakšne 3 leta nazaj rekel za duhovne vaje v tišini, bi mu preprosto odgovorila:  »Super, ti kar. To pač ni zame.« Razen tega, da moraš biti tiho, kar je bila prva ovira in zame milo rečeno misija nemogoče, niti nisem prav dobro vedela, kaj je to in za zakaj bi jaz to sploh potrebovala. No, vedela sem, da to ni nekaj za na kruh namazat, kaj bolj se pa s tem niti nisem ukvarjala.

Pa se je zgodilo, da sta šli na duhovne vaje v tišini dve prijateljici. Vsaka na svoje, čisto nepovezano. Navdušeni sta mi pripovedovali o tej izkušnji – ne vem kakšen pridevnik bi uporabila. Ampak izžarevali sta neko posebno veselje, mir, navdušenje. Nekaj kar bi bilo morda vredno izkusiti. (Zdaj vem, da je takrat skozi Njiju sijala Božja ljubezen.) Očitno sem bila takrat v ravno pravem stanju, da so njune besede padle na dobro zemljo. Ravno prav utrujena, ranjena, nekaj mi je manjkalo…

Zdaj po tretjih duhovnih vajah v tišini, ko sem v duhovnem življenju in duhovnem smislu še vedno čisto na začetku, bi rekla samo to, da je vredno. Ker na liniji s Svetim Duhom gre lažje. Manjkrat brcneš v prazno, manjkrat zalutaš. Pravijo, da je v slogi moč – in če si na isti strani kot Bog…

Nekaj misli, izsekov, utrinkov …

Bog je prevelik kavalir, da bi se vsiljeval. Čaka, trka na srce, vabi, ljubi…

Tale verz iz pesmi mi je tako močan: »Govoril boš, ko bom jaz molčal, milosti delil«

Pri Bogu se godijo čudeži – to je 1x1 – še vedno in vedno znova.

Bog daje (mi želi dati, če le sprejmem), neskončno več od tega, kar prosim.

Ene stvari ti postanejo neverjetno kristalno jasne. Ko spucaš umazana očala, slečeš starega človeka, se znebiš kamnitega srca in sprejmeš meseno srce, ko postaneš nova stvaritev, ko začutiš, da si sprejet, da si ljubljen, da si Božji otrok…

Bogu namreč nič ni nemogoče!