Zaradi tistih, ki sem jih sprejela včeraj, sem danes tu kjer sem (ni zraslo na mojem zelniku, ampak zdele ne vem, kdo je tole povedal).
Zakaj se je včasih kaj takooo težko odločiti. Na primer zdajle, ko to pišem, namesto, da bi pretehtavala, kakšno odločitev bom sprejela in sporočila jutri. Toliko neznank, toliko manjkajočih informacij – vsaka stran ima svoje pluse in svoje minuse . . . In preprosto premalo časa. Ne maram sprejemanja odločitev na hitro, sploh pa ne pri tistih, ki so sorazmerno pomembne.
Nekatere odločitve pa so skrajno enostavne, lahko rečem celo logične ali samoumevne, kot to, da v petek zvečer ne grem zlivat vase enormnih količin opojnih substanc, ampak posvetim nekaj časa skavtom, da jih vodim in usmerjam, tako kot so, ko sem bila v njihovih letih, drugi mene.
Včasih, se je smiselno odločiti bolj na hitro (sploh če v želodčku že kruli), v smislu kateri študentski meni bi mi teknil danes, včasih pa si vzamem čas in stvar malo prespim. »Cindrella is proof that a pair of shoes can change your life« ;) Da ugotovim, kako mi bo nov par čevljev spremenil življenje :P
Včasih se odločam povsem instinktivno, ker se mi tako pač zazdi – se usedem v avto in odpeljem na ples, ali prisedem k prijateljici in se odpeljeva na primorsko na izlet, pa še kaj ;) Ob drugi priložnosti pa stvar temeljito premislim – trenutno je aktualna tema za diplomo, par let nazaj – kaj bom študirala itd.
Nekatere odločitve imajo manjšo težo (pa se vseeno ne znam odločiti) – katera dva okusa sladoleda od 20 bi se prilegla namesto odpadlega predavanja ali s katero od 30 vročih čokolad se bom pogrela po sprehodu na hladen zimski dan. Prijateljica je rekla, da me bo naučila hitrejšega odločanja in zdi se mi, da se rezultati malo že poznajo :). So pa tudi odločitve – tiste življenjskega pomena. Kakšno je moje poslanstvo, kaj Bog želi od mene… za katere si je vredno vzeti čas.
Pogosto se zgodi, da se odločim, kar med tem, ko o dilemi pripovedujem ali se s pogovarjam s kom, ki mi je pripravljen prisluhniti (zdi se mi, da sem enkrat slišala, da je to ženski način reševanja težav, dilem, problemov . . . - morda pa res menda je pri fantih to malo drugače. Ok, malo stereotipov in posploševanja.
Malo drugače je pri kakšnih res pomembnih rečeh. Molim, se priporočam Sv. Duhu in ČAKAM… Dokler ne dočakam odgovora direkt od Boga – včasih mi pošlje toliko namigov, drugič spregovori po drugih ljudeh, včasih meni v srce – na sprehodu, v hribu, med tekom, takrat ko utihnem, izpraznim misli (Pesem Oče pravi tako: »Govoril boš, ko bom jaz molčal, milosti delil . . .«). In On včasih govori res tako očitno, da se lahko le ozrem navzgor in rečem »Hvala Jezus! Vem, da si bil to Ti«.
Včasih na moja vprašanja in prošnje odgovori takoj, včasih ne. Je pa Bog vedno pravočasen, čeprav se mu nikoli ne mudi. Čeprav sem včasih nepotrpežljiva in dvomim in ne zaupam. Ampak tu se začne vera – da je Božji načrt boljši kot moj, ker on vidi malo dlje kot jaz, ker me ima bolj rad, kot se imam včasih jaz in ker bolj kot jaz ve, kaj potrebujem (čeprav jaz po človeško včasih mislim drugače).
Zato molim… da bi se jutri pa tudi sicer prav odločala
Pridi Sveti Duh napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni, pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje zemlje.
