četrtek, 19. junij 2014

"Kateri dan je danes?" je vprašal Pu.

Rana ura zlata ura… Mislim, da že nekaj časa (beri – od začetka izpitnega obdobja, z redkimi izjemami, kot npr. izpit ob 7.30) nisem vstala tako zgodaj. Bila sem namreč prostovoljni taxist. Ko sem bratca peljala v šolo, sva na poti srečala še dva prijatelja in seveda pobrala tudi njiju. Ob prijetnem klepetu je bila pot krajša kot sicer in kmalu sem ostala sama. Za tole dopoldne sem imela kar optimistične načrte glede vseh mogočih opravkov, ki naj bi mi jih uspelo zrihtat ;)

Najprej sem obiskala oboje stare starše in staro teto ter jih presenetila z jagodami oz. češnjami. V načrtu sem imela krajše obiske, ki pa so se – logično - močnoo zavleki. Tako, da je za opravke ostalo bore malo časa ;) Ampak, bilo je VREDNO. Ne samo, da sem razveselila njih – tudi jaz sem se imela reees super ;) kako zabavni so lahko takile klepeti, obujanje spominov, občudovanje njihove aktivnosti (če bom jaz pri teh letih tako fit – to potovanje, tisti izlet, tole druženje, ples – poleg čuvanja vnukov & kuhanja kosil zanje…). Pa spravit staro teto iz prvega nadstropja po stopnicah (to itak pridno trenita), še na krajši sprehod po vrtu - (po besedah stare mame, ki skrbi zanjo – je bilo to vredno več kot nekaj rožnih vencev;) – NEPRECENLJIVO :)



Zazvonil je šolski zvonec, kosilo so že skoraj pospravili v želodčke in se sladkali s sladoledom, ko sem se prikazala na vratih šolske jedilnice. Z bratcem sva se hitro odpeljala domov, ker sem se namesto, da bi se končno začela učit za največji izpit letos, raje dogovorila za kosilo s prijateljico. Usedla sem se na kolo in se odpeljala. Po slastnem kosilu sva še malo poklepetali, nekaj časa pa nama je družbo delal še njen zaročenec. Jap, poroka bo :)

Med drugim sem dobila še eno prijetno zadolžitev ;) Saj ne, da je moj letošnji avgust zapolnjen do zadnje sekunde in še čez, ampak sem z veseljem sprejela! Ob poroki moje predrage sestrične nedolgo nazaj (kaj več o tem v eni izmed naslednjih objav) sem se naučila, da se poročiš samo enkrat v življenju in da fax lahko nekaj časa preživi tudi nekaj manj moje pozornosti. Da pa vse ure, dnevi, neprespane noči, prevoženi kilometri, obiskane trgovine, ustvarjalne delavnice itd. - vloženi v naprsne šopke, dekliščino, poročno torto, presenečenja – ostanejo, da so to spomini, ki dajo pripravam tisto dodano vrednost, da je to tisti NEKAJ VEČ, kot biti svat na poroki.

Ja poleg tega, da imam avgusta enomesečno obvezno študijsko prakso (seveda neplačan polni delovnik), da sem leteča voditeljica oratorija, neleteča voditeljica na taboru veje iv, da imam 3 poroke, od tega 2 na isto soboto, da za 2 poroki pečem tudi poročni torti, sem sprejela, da po ta novem tudi koordiniram/organiziram »dekliški« del predporočnega piknika. Toliko o tem, da bodo letošnje počitnice mal bl uizi ;)

Ura je odbila 7, ko sem se končno spravila domov ;) Kdo se bo pa učil? Ja, to je dobro vprašanje, glede na to da je do izpita še nekaj simpatičnih reči na katerih zaenkrat nisem nameravala manjkat :)

petek, 13. junij 2014

Težko mi gre z jezika ali čudeži se še vedno dogajajo

S temi besedami odlašam že reees dolgo. In vem zakaj. Ker mi gredo težko z jezika, ker so globoke, moje - pa ne samo moje, ker spomini niso ravno prijetni, ker je bila šola za življenje draga, stiska prevelika, ali jaz prekrhka, pretočenih preveč solza…

Pa vendar, tako sem odrasla. Jezus je vedel kakšno šolo potrebujem, vedel je kakšen križ moram in zmorem nositi (seveda z Njegovo pomočjo), česa se moram naučiti, kaj spoznati, kakšna moram postajati.

Dovolil je, da sem bila ranjena, da sem trpela, vendar me ni pustil obtolčeno, sesuto, propadlo. Čakal je, da sem nehala trmiti, čakal je, da sem se obrnila Nanj, da sem Ga prosila za nemogoče, čakal je, da me je lahko OZDRAVIL! Čakal je, da je lahko pokazal svojo ljubezen.

Zgodba je predolga, preobsežna, prevelika. Vendar naj bo vsaj kakšen drobec zapisan tudi tu. V Njegovo slavo! In ob besedah, ki sledijo bo tudi kakšna izmed prejšnjih objav dobila smisel (Človek se spreminja, ko v njem živi Božja ljubezen).

Marinka, v 8. razredu osnovne šole. Poleg šole aktivna na 1001 področju (glasbena, verouk, skavti, klekljanje, pevski zbor, igranje Kristusovega pasijona kot priprava na birmo, animatorka, pa še vse kar je prišlo vmes), skratka – nič me ne zaustavi. Razen mogoče zdravje. Preobremenjenost se je pokazala v bolečem vratu, ramenih, hrbtu. To pa je bilo tudi to. Ali pa tudi ne.

Kot skrbnega očeta je mojega očita tole zaskrbelo in takrat sva si prišla navzkriž. Močno navzkriž. In za dolgo, za zelo dolgo.

Če je bilo moje otroštvo do takrat na meji popolnega – res vsa čast in slava mamici in očitu. Zame in za nas otroke sta si res vzela ogromno časa, se z nami igrala, postavljala izzive, ustvarjala, pekla, kuhala, hodila v hribe, drsala, smučala, nas navadila vsega kar potrebujemo za življenje, privzgojila vrednote, nas podpirala, spodbujala, verjela v nas. In je še vedno tako. In do takrat nista falila res – ma nič (nobenih, negativnih informacij, zmerjanj, »nič ne bo iz tebe« variant ipd.).

Sva pa z očitom v 8 razredu prišla na bojno polje. Na prvo žogo bi vsak rekel – logično, puberteta jo meče, otroci rabijo meje. Itak. Ok, pa recimo, da nisem bla problematičen pubertetnik, bila pa sem prepričana, da so pravila, ki naj bi se jih držala prehuda. In da pravila, ki so veljala v 8. Razredu ne morejo veljati v zadnjih letnikih srednje šole. In ker sva bila z očitom konstantno skregana, in ker sem rees trpela, in ker se mi marsikaj ni zdelo ne prav in ne pošteno, in ker mi je enkrat logično prekipelo, smo se v mojem, 3. letniku srednje šole z mamico in očitom odpravili na posvet k zakonskemu in družinskemu terapevtu, mu zaupali vsak svojo plat problema in prišli do… ja, gospod terapevt se je strinjal, da to niso moje pubertetniške muhe, ampak da s pravili pri nas res malo pretiravamo. En obisk je bil dovolj, da se je marsikaj spremenilo. Ni še bilo popolno, ampak bilo je mnogo boljše kot prej.

Pa da ne bo pomote! Vsa pravila sama po sebi niso bila slaba, in so privzgajala prave vrednote. Problem je bil v tem, da meje niso bile živa meja, ampak zid, ki otroku ne pomaga k rasti, ampak se ob njem poškoduje. In, če bi bile meje zdrave, sem njihov absolutni zagovornik.

To je pripeljalo do tega, da sva bila z očitom pač skregana. Non stop. Šel mi je na živce, nisem ga prenašala, zamerila sem mu (čeprav je vse počel v najboljši veri), kakor se sliši nekrščansko – v meni je iz bolečine in trpljenja vzklilo sovraštvo. To nikakor ni bil odnos oče – hči. In to je trajalo 7 let. Ja, dolga doba.

V tem času sem postala res odločna, močna, samozadostna, nisem potrebovala pomoči nikogar, tudi čustev, razen večnega nasmeha nisem kazala nikomur (razen redkih izjem), bila prepričana v lasten prav, verjela da je vse razen življenja doma, v mojih rokah, preučila ogromno literature o odnosih, partnerstvu, vzgoji, pa tudi o uspehu, samozavesti in tako naprej… In bila sem prepričana, da sem precej ok, da mi nič kaj dosti ne fali, da je tako kot je (razen stanja doma) super, ko se bom pa odselila, bo pa itak popolno. Zato sem bežala od doma, počela vse mogoče, bila aktivna na 1000 področjih, samo da mi nebi bilo treba biti doma.

Zdaj vem – to ni bila rešitev. To je bilo izogibanje. Bežanje od problema. Ampak preprosto nisem si znala pomagati, nisem vedela, kaj naj. In dolgo je trajalo.

Ampak lani – ko se je poletje začelo prevešati v jesen, sem z drobnimi koraki začela stopati na novo pot. Končno sem začela poslušati, kaj mi želi Jezus sporočiti. Kaj želi od mene. In se počasi začela spreminjati. Malo sem se umirila (Človek se spreminja, ko v njem živi Božja ljubezen). In šla v adventu na duhovne vaje v tišini. Že dalj časa sem želela očitu odpustiti, vendar nisem zmogla. Bila sem tako ranjena. Tam pa sem po pričevanju začela verjeti, da sem zaradi Boje milosti in usmiljenja tudi jaz lahko ozdravljena te zamere in sovraštva.

»Molite drug za drugega, da boste ozdravljeni.« (Jak 5, 16)
In ja, res se je zgodilo. Bila sem OZDRAVLJENA. Seveda ne kar čez noč, ampak po dnevih, tednih in mesecih molitve. Trdim pa da je bil to čudež, dar, Božja milost!


In v sredo 19. 2. 2014, sem očitu povedala za to ozdravljenje. Imela sva prvič – res lep pogovor. In od takrat je vse drugače. Vem, nisem se spremenila samo jaz. Tudi on se je. In Božja milost res nima meja.

Zdaj, ko gledam z drugačnimi očmi, se zavedam in sem hvaležna za čudovito družino. Za mami, ki je nežna, mila, materinska, sočutna (Sir 25, 13-18) in očita, ki je trden, odločen, načelen a hkrati skrben in daje zgled kakšen naj bo odnos moža do žene (Ef 5, 25 – 33).


četrtek, 05. junij 2014

Student of God

... ker je ravno izpitno obdobje. In ne, nisem samo študentka fizioterapije, ampak tudi...