sreda, 14. avgust 2019

SREČA je


Pred nekaj tedni je v četrtek zvečer ob cca 10h/11h priletel sms v smislu: »Saj veva, da je pozno, ampak a bi šli jutri v hribe?« In smo šli. Ko smo obdelali že vse teme od A do Ž in od Ž do A, sta prijatelja mimogrede omenila še knjigo z naslovom Darovi nepopolnosti. Hm, slišalo se je zanimivo, njuno navdušenje pa je bilo nalezljivo. Knjigo sem poiskala v knjižnici in jo prav počasi začela brati, po eno poglavje ali dve, kar je zame precej nestandardno. Raziskovalka opisuje, kaj ločuje ljudi, ki so srečni, živijo na polno, z vsem srcem od tistih, ki to niso. Morda ni presenetljivo, da sem se v marsičem našla med temi drugimi.

Pred kakšnim mesecem in pol sem se znašla v krizi, karkoli naj bi že to pomenilo.


Ko sem glavo približno dvignila iz tega, sem se pred kakšnima dvema tednoma počutila precej brezvezno. Če malce pretiravam - praznina, nesmisel, žalost, vse je brez veze, vse mi je odveč, nič se mi ne de, vse mi gre na jetra.

-       Nekaj mi manjka, a pojma nimam kaj.
-       Očitno nekaj delam narobe.
-       Verjetno obstaja način, pot – kako živeti drugače, bolj polno, bolj izpolnjeno, bolj ljubeče in ljubljeno, konec koncev bolj srečno.

Kot nalašč, kot bi nekdo vedel, nas je prejšnji teden na taboru skavtskih voditeljev vse opominjalo, da je SREČA – SREČAnje.

Kratko pojasnilo: bila sem precej aktivna skavtska voditeljica kar nekaj let, zadnja 3 sem bolj podporna članica, projektna voditeljica. Postopno sem se začela počutiti celo, kot da sem malce prestara, malo »ven iz tega«, a nekaj me je vleklo in nekaj spodbud skavtskih voditeljev je pomagalo, da sem se prijavila in šla.

Če malce pretiravam, sem se počutila nekako tako bedno in brezvezno, kot sem opisala zgoraj. Kljub temu se me je veliko stvari dotaknilo, a nisem bila »taprava« in nekaj mi je manjkalo.

Zadnja 3 poglavja knjige sem prebrala, ko sem se vrnila domov. Mogoče bi bilo drugače, če bi jih prebrala prej, ali pa tudi ne. Vem pa, da če bi se tabor začel danes, bi ga živela in doživela precej drugače. A sem hvaležna, zelo hvaležna, ker tako navdihujočega in dovršenega tabora verjetno še ni bilo in sem tudi zaradi njega danes vsaj kanček modrejša.

Zdaj se mi svita, kaj mi manjka in spoznavam pot …

SREČA NI
-         v kot pondelk dolgem odkljukanem seznamu »to go«
-         biti samozadosten, imeti vse svoje in biti sam, ker »srečen, ni kdor srečo uživa sam« (S. Gregorčič)
-         v verigi nazivov pred in za imenom
-         v razumski naštudiranosti, overthinkanju in analiziranju

Tone Pavček pravi



Jaz pa bi dodala



SREČA JE
-          v medosebnih odnosih
-          imeti prijatelje in z njimi deliti tudi stisko
-          peti ob tabornem ognju
-          plesati in skakati pod odrom in biti odštekan
-          se smejati, ker si premajhen da bi dosegel pipo za tuš
-          ob 6h zjutraj na tešče igrati odbojko
-          biti bos, stopati po mehki travi
-          da ose ne pohodiš ampak se po nesreči usedeš nanjo
-          kartanje ob 1h ponoči
-          ko 300 ljudi v kapeli v majhnem gozdičku v soju sveč moli, poje in slavi Boga
-          da se nimaš pod nadzorom in včasih izpadeš trapasto
-          deliti
-      ko 500 skavtov v oranžnih krojih poje skavtsko in slovensko himno in na jamboru dviguje zastavo
-          pot z nahrbtnikom, ko nosiš le najnujnejše in veš, kako malo v resnici potrebuješ
-          srečati voditelje, ki so navdih
-          spoznanje, da je biti pobudnica, voditeljica, aktivna ter nežna, umirjena, srčna in sočutna združljivo
-          klekljati po cca 10 letih in se čuditi, da se roke spomnijo
-          biti v Božji ljubezni in jo deliti naprej
-          živeti z vsem srcem.

Sreča, biti srečen, se morda sliši kar malo idealistično. Res je, ljudje ne moremo biti konstantno srečni, ampak radost, srčnost in veselje do življenja pa lahko nosimo v sebi in s srečanjem vsaj za trenutek osrečimo še koga.


četrtek, 07. februar 2019

O časovnem stroju, control freaku, zdravi pameti in Božji ljubezni


Nisem sicer nek sci-fi fan, ampak predstavljajmo si, da skupaj stopimo v sivo kovinsko omaro s številnimi gumbi in utripajočimi lučkami, imenovano časovni stroj. Zapremo za seboj, nastavimo leto 2008 in zavrtimo čas nazaj.

Zdaj, ko domišljija že deluje s polno paro, si lahko predstavljamo meter in čevap veliko dekletce, ki vstopa v gimnazijo. Zaradi svetle polti, ki sicer hitro »zafarba« in jo še hitreje opeče sonce, temnimi lasmi, rdečimi ustnicami, jo je mami včasih poklicala Sneguljčica. Dekle je vedno nasmejano, deluje samozavestno in je aktivno na vseh mogočih področjih. Žal nasmejano samo navzven, samozavestno samo navidez in superaktivno iz vprašljivih razlogov. Če jih opredelimo kot iskanje potrditve, sprejetosti, zaželenosti, beg pred sabo in od doma, ne zgrešimo preveč. Poleg tega ima še vsaj eno ali dve reletivno slabi lastnosti. Je precej trmasta in ustreza definiciji control freaka: »a person who feels an obsessive need to exercise control over themselves and others and to take command of any situation«.

Menda nas pripadnike človeške vrste motivirata dve stvari in sicer želja po ugodju in izogibanje neugodju (bolečini). In slednje je pri tem neprimerno učinkovitejše.

Tako sem se težav lotila, kjer sem vedela in znala. Knjižnjica in youtube sta relativno poceni. Tako sem prebrala vse kar se je dalo o motivaciji, ciljih, uspehu, pozitivni psihologiji in tem kako si »nabildaš«ego in zadevo kolikor se je dalo implementirala v življenje.

Ampak to ni bilo to ali pa vsaj to ni bilo dovolj. Raznovrstno neugodje, nezadovoljstvo ter takšne in drugačne bolečine so bili dovolj močan dražljaj, da sem iskala naprej. Med dodiplomskim študijem sem tako nekaj časa bivala doma, nekaj časa pri starih starših in nekaj časa v tujini. V tem času sem proučevala zgradbo in delovanje telesa (anatomijo in fiziologijo), nastanek bolezni (patologijo), nevrologijo, psihologijo …

Ob koncu dodiplomskega študija sem šla na psihoterapijo. Pač tako se mi je zazdelo. V Ameriki to itak vsi počnejo. No big deal. Zadeva za študentski žep pač ni poceni in tako sem zadeve vzela v svoje roke. Študirala, brala, se pogovarjala z različnimi ljudmi. Se odselila od doma, študirala & delala in iskala odgovore na vsa mogoča vprašanja. Prekinila stike doma, s precej prijatelji, skavti … in se zapletala in razpletala.

V zadnjih 2 letih in pol sem v »prostem času«, ki mi je ostal poleg magisterija, pripravništva in službe, precej zanalizirala svojo preteklost, odnose. Prebrala vse o psihosomatiki, bolečinah, boleznih, psihologiji in psihoterapiji – torej kako se duševne stiske, prepričanja, neprijetne izkušnje odražajo na telesu in preizkušala na sebi in pacientih, kaj deluje in kaj ne deluje, kako zadeve reševati in prišla do zanimivih spoznanj.

Vse to ima kar nekaj posledic - tistih s pozitivnim in tistih z negativnim predznakom.
Med pozitivnimi je definitivno to, da mi »stresi« kot so strokovni izpit, razgovori, pogajanja itd… niso predstavljali posebnih obremenitev in sem jih doživljala relativno flegmatično. Super za poslovno karierni svet.

Vendar tudi minus ni zanemarljiv. Vse to mi je malo zdeformiralo možgane in od zdrave pameti so ostale le še sledi. Poleg tega je vse to mentalno in racionalno delo pripeljalo do tega, da je razum kar »pojedel« moj čustveni svet. Ne samo, da se tudi v teoriji nebi mogla zaljubiti, da nisem pokazala ne naklonjenosti, ne sočutja, ne ranljivosti, ne utrujenosti, ne neuspeha, ampak tega v resnici nisem niti čutila. Ne, da bi »blefirala«, res sem bila celo zelo prepričana, da po ničemer ne hrepenim, da mi gre v življenju odlično, da zastavljanje ciljev in njihovo uresničevanje funkcionira in da je to to.

PA NI! Je neka siva cona udobja, brez pristnosti, brez odnosov, brez ljubezni.

Ampak življenje je nekaj več od tega. Veliko več od tega.

Sreča je v srečanju. En pogled, ki prebode in vidi za masko, ki jo nosim in en topel, varen objem.

Do živega mi je prišla pristnost prijateljice, ki je jaz v sanjah ne premorem: »Veš Marinka, zdaj decembra, ko je tako praznično, družinsko, pogrešam bližino, pogrešam ljubezen«. In moje kamnito srce si misli, meni je kul, imam dovolj drugih izzivov.

Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce (Ezk 36,26). Upam!

In januarja po 2,5 letih moje ignorance in indiferentnosti do Boga, se je vse skupaj malce spremenilo. Vsem, ki že sodite, naj v svojo obrambo rečem, da če je Bog izjemno strog nadzornik, tiran, ki samo čaka, kdaj in kako me bo kaznoval in če sem v življenju prepuščena sama sebi, komu na čast, bi mu zaupala svoje življenje, ga kaj prosila itd. Poslal mi je torej svoj nežen in ljubeč materinski objem (preko prijateljice, ki je v tistem trenutku stopila v kapelo), ampak šele potem, ko sem že eno uro ležala v kapeli in jokala.

Med njimi je bil še en mož. Molčal je, v rokah pa je pestoval novorojenčka. Nežno ga je zibal. ‘Kaj pa ti praviš?’ So ga vprašali. ‘Kako bi imenoval Boga?’ Mož je še kar molčal in pestoval otroka. Vsi so utihnili in pozorno opazovali. Nenadoma je dejal: ‘To je najlepše ime, ki ga lahko damo Bogu: oče.’ ‘Da,’ so se vsi strinjali. ‘Bog je naš oče.’ ‘Zakaj ste ga imenovali oče in ne mama?’ Je vprašal otrok. ‘Veš,’ so odvrnili, ‘Bog je nežen in ljubeč, tako kot oče in mama.’ ‘Včasih ga bom imenoval mama,’ je odvrnil otrok (Bruno Ferrero, 10 zapovedi za otroke).

In čez en teden, sva se s prijateljem pogovarjala o tem in onem, pa da ravno bere zanimivo knjigo in mi jo posodi, če želim. 200% je nikoli prej nebi vzela v roke, in brez priporočila verjetno tudi v prihodnje ne. Pa sem jo.

V živo me je zadelo, da lahko počnem v življenju plemenite reči, v službi pomagam ljudem, se razdajam še ob prostem času, ampak če je to sad človeških naporov in če se nikjer ne »filam«, se le iztrošim, če v tem ni ljubezni, je vse brez zveze in daje le kratkotrajno zadovoljstvo. Mislim, da o tem piše Pavel v pismu Korinčanom.

In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi (1 Kor 13,2-3).

In če sem vsaj približno dojela sporočilo knjige, je poslanstvo vsakega človeka biti prevodnik za Božjo ljubezen tam kjer je (poročen, posvečen ali samski, v službi ali doma, v Evropi ali na drugem koncu sveta). Ugotoviti, kaj to pomeni v mojem primeru, pa je bolj zabavna naloga.

In da lahko nekaj delamo, moramo najprej hodit v šolo oz. se nekako usposabljat. In Bog menda ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. No ja, tole šolanje zame definitivno ni bilo in ni lahko (in si ne obetam, da bo v prihodnje kaj lažje). Me pa tolaži, da pri trmastem control freaku kot sem, tole usposabljanje morda celo za Boga predstavlja manjši izziv ;)


nedelja, 26. avgust 2018

pa kdo bo to bral


Kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega prispevka. V zadnjem mesecu ali dveh sem me je večkrat imelo, da bi spet kaj napisala, pa sem si vsakič mislila – zakaj že?, pa kdo bo to bral? – danes, ko nihče »nima časa«, še za kaj pomembnejšega od branja bloga. Pa o času kdaj drugič.

Zato, ker …  mi je včeraj na poroki dala misliti modrost ene od svatov. Razmišljala je o tem zakaj pravzaprav zapademo v malodušje, postanemo pasivni in nezadovoljni? Verjetno na to vprašanje preprost odgovor sicer ne obstaja. Je pa v njenem gotovo precej resnice: »Zato, ker si premalokrat povemo, kako velike reči nam je storil Gospod«. In hitro postregla še s svojo izkušnjo, kako so skoraj po čudežu prišli so novega doma. Pa še nekaj zgodb ozdravljenja, »kako sva se spoznala« in »pričakujemo dojenčka« me je razveselilo v tem tednu.

Brala sem o tem, kaj vpliva na naš pogled na svet. Menda so na to temo naredili celo študijo. Prebivalce nekega mesta so spraševali, kako varno se počutijo tam, kjer živijo. In pokazala se je očitna razlika med tistimi, ki so redno spremljali črno kroniko in tistimi, ki je niso. Pa čeprav so bili sosedje, so bili njihovi odgovori tako različni, kot bi eni živeli v raju na zemlji, drugi pa v najnevarnejši mestni četrti.

Mogoče je res nekaj na tem, da vse kar beremo, gledamo in poslušamo vpliva na naš pogled na svet. Hrana za oči, ušesa, nos in kožo je vsaj tako pomembna kot tista za v usta in z vsako od teh se lahko zastrupljamo ali si pomagamo (po)stati zdravi.

Dovolj filozofiranja. Mogoče bom na tem blogu delila kaj bolj in kaj manj uporabnega, kakšno zgodbico, kaj za navdih, kakšno »modrost«, kakšno doživetje in kakšno izkušnjo - v smislu – vsaka šola nekaj stane, ampak tuje napake so po navadi cenejše ;)

torek, 26. januar 2016

TUJINA... erasmus praksa in potem?

Tujina… Od družinskih počitnic na hrvaških otokih, gimnazijskih potovanj po praktično celi Evropi od Grčije, Francije in Španije do Belgije, Anglije in vse vmes do Erasmus prakse in naprej.

Če se malce ustavim pri potovanjih.  Po duši nisem neka strastna popotnica, ki bi obiskovala velemesta in občudovala arhitekturne mojstrovine, cerkve in muzeje. Neprimerno bolj me navdušuje Božje stvarstvo v vsem svojem veličastvu, kjerkoli že. Pa še nekaj je, v primerjavi s tem s kom grem, je podatek, kam grem, bolj kot ne nepomemben. Skratka rada grem kamorkoli, če imam prijetno družbo.

V 3. letniku sem se prijavila za Erasmus izmenjavo, ki bi potekala v absolventskem letu. Ja, takrat sem že bila odločena, da izkoristim tega slavnega absolventa. Pred prijavo pa se mi je postavilo še eno veliko vprašanje. In sicer študijska izmenjava ali praksa? Natančneje študijska izmenjava na Češkem ali praksa v nemško govoreči država (Avstrija ali Nemčija)? Premlevanje, razlogi pro et contra, kakšen nasvet, drugo mnenje, molitev…

K razlogom za študijsko izmenjavo na Češkem prištevam tamkajšnjo lepo naravo, prijetne in odprte ljudi, dejstvo, da je tam fizioterapija na primernem nivoju (njihovim hokejistom nič ne manjka), razvito znanstveno raziskovanje, zdravilišča s termalno vodo, z angleščino nimajo težav, imajo pregledno spletno stran, so presenetljivo odzivni, pripravljeni na svetovanje in  pomoč Erasmus študentom. Res pa je, da bi se morala s pacienti na praksi sporazumeti v češčini, o kateri milo rečeno nimam pojma, čeprav je slovanski jezik. Skupna značilnost študijskih izmenjav je poleg potovanj in spoznavanja nove kulture, pogosto tudi žur na žur, in to zadnje me prej odbije kot pritegne. Praksa v nemško govoreči državi bi mi predstavljala izvrsten »Deutschkurs«, moja nemščina je bila namreč od gimnazije dalje na stranskem tiru in zares spregovoriš šele takrat, ko pač nimaš druge izbire. Če malo pomislim, bi bila praksa na avstrijski ali nemški kliniki verjetno tudi neprimerno boljša referenca za v moj Europass življenjepis kot študijska izmenjava. Res pa je, da bodo stroški verjetno višji . Ne bo nobenih študentskih domov, torej si bom morala stanovanje iskati sama, ne bo študentskih menz. Spraševala sem se, kje bom srečala koga, ki mi bo svetoval? Bom našla družbo?  V študentskem naselju bi bilo vse to neprimerno lažje.

Odločitev je padla. Začela sem iskati klinike po Avstriji in Nemčiji, kjer bi si potencialno želela opravljati prakso. Spisala sem prošnjo v nemščini in jo za vsako kliniko malce prilagodila. Malo iluzorno sem si predstavljala, da najti kliniko, ki bi me sprejela ne bo tako težko. Pa, razen ene zavrnitve od petih, sploh odgovora nisem dobila. Na koncu sem prošnjo za opravljanje Erasmus prakse poslala še Privatni kliniki v Avstriji, s katero je bila povezana naša fakulteta in kjer sem opravljala obvezno počitniško študijsko prakso. Bili so za. Torej, ko se bom po eni praksi vrnila tja, mi bo že vse domače.  Stvari so se začele odvijati neprimerno boljše, kot bi si lahko želela.
Težko bi si predstavljala biti nekaj mesecev obdana s sivim betonom in dihati le mestni zrak. Bogu hvala moja klinika stoji na hribčku, z lepim razgledom na sončni vzhod ali zahod, obdana z gozdnimi potmi za sprehod ali tek, ki sem jih z veseljem izkoristila. Okolica mi je bila pač pisana na kožo. In prav tako delovno okolje. Vsako jutro sem šla z veseljem v službo, kjer sem se od prvega trenutka počutila sprejeto, pač kot del njih. Tako prijazen tim, sproščen, zabaven in prijeten. Da ne omenim moje mentorice, ki je bila naravnost zlata. Čutilo se je zadovoljstvo med zaposlenimi in med pacienti, čeprav so njihove zgodbe večinoma res nezavidljive. Z nekaterimi smo še ob popoldnevih igrali namizni tenis, spili kakšno kavo ali praznovali rojstni dan. Vendar moram ob tem poudariti, da je po besedah moje mentorice, ki ima za seboj že tudi nekaj prakse in nekaj delovnih mest, moja izkušnja in dotična klinika tudi za avstrijske ali nemške razmere bolj izjema kot pravilo.

Spoprijateljili smo se tudi s tamkajšnjo mladinsko skupino. Skupaj smo igrali odbojko, se družili na predbožičnem srečanju, šli v toplice… Tako toplega sprejema si nebi mogla predstavljati. Na vsak način imamo v planu še kakšno druženje.  

Ob zaključku lahko rečem le Bogu hvala za čudovito izkušnjo. »Ne žaluj, ker je minilo, veseli se, ker se je zgodilo.« Prepričana sem, da sem z Erasmus prakso pridobila mnogo več kot le delovne izkušnje, nove veščine, tehnike in fizioterapevtsko znanje. Navdušuje me, kako nesebično so mentorji delili svoje izkušnje, na tečajih pridobljeno in v praksi preizkušeno znanje. Vsak je drugačen, vsak je specialist na svojem področju. Njihova strokovna raven je tako visoka, da je presegla moja najvišja pričakovanja. Odprto sodelovanje in prenašanje znanja brez vsakih omejitev ali zadržkov je bilo v tem okolju povsem samoumevno in naravno. Hvaležna sem tudi vsem, ki so me tako mimogrede ali bolj sistematično učili, popravljali in spodbujali pri mojih jezikovnih prizadevanjih. Njihova pomoč je obrodila nekaj sadov. Zanimivo je bilo priti v novo okolje. V mojem primeru, ne bom rekla, da težko, a bilo je drugače. Bilo je nekaj novega. Ob tem sem spoznavala tudi sebe v okoliščinah, ki mi niso bile domače, čeprav so to hitro postale ;) Stranski učinek novih izkušenj je, da ob njih zoriš, rasteš, napreduješ, se učiš. Vendar ne sam. Hvaležna sem Bogu, da je vodil moje korake do klinike na hribčku, izvrstne mentorice, vsakega pacienta posebej, novih prijateljev in, da moje korake vodi še naprej.


Kaj pa zdaj? Kam naprej? Šefovo sporočilo ali bolje rečeno vabilo, da me, ko končam s faksom, z veseljem pričakujejo, marsikaj pove. Zavedam se, da je to neprecenljiva povratna informacija in čudovit komplimet, ki si ga pred izmenjavo niti v sanjah nisem mogla predstavljati. Trenutno sem v drugi polovici absolventskega leta, z diplomo za vratom in mislijo na magisterij. Kaj sledi po tem, ne vem. Vem pa, da obožujem svoje delo, svoj poklic in da sem bila tam srečna J »Izberi poklic, ki te veseli, in v življenju ti nikoli več ne bo treba delati.« (Konfucij)

četrtek, 08. oktober 2015

10 let stega DD1 - tretjič (spominska knjiga)

Zakaj sem se odločila priti k skavtom
Skavti so bili zame od vedno čarobna beseda. A dokler ni tistega davnega leta 2005, na praznovanju 10letnice oratorija, našim staršem z Natašo in Sandijem na čelu naredilo »klik«, so bile to le sanje. Takrat pa je ta naša v srcu tleča želja ugledala luč sveta. In edino logično je bilo, da »sem zraven«. In očitno me to še vedno drži J

Kaj mi skavti pomenijo
Mogoče so mi na začetku skavtske poti skavti pomenili predvsem »imeti se fajn«. Pa »biti skavtinja« se mi je zmeraj res dobro slišalo. Z vsakim dnem, nepozabnim doživetjem, spodbudno besedo, pridelanim žuljem, iskrenim objemom, taborom, z vsako stkano prijateljsko vezjo, prehojenim korakom ali prevoženim kilometrom, odpeto pesmijo, prižganim ognjem dobesedno ali v srcu – skratka z vsakim (skavtskim) letom je postajalo vedno bolj jasno, da so skavti neskončno več kot le »imeti se fajn«. To te lahko drži nekaj let – gotovo. 10 let je že nekaj. Ampak roko na srce – noben bedak ne bo ne bo služil, vodil, usmerjal, si zmišljeval programa in ga izvajal, vzgajal – skratka v 5 letih namenil ne tako malo ur prostovoljnega dela samo za »imeti se fajn«. Za to obstajajo tudi lažje poti. Očitno je, da v skavtih vidim smisel, koristen način preživljanja prostega časa, vzgojo za življenje, poglabljanje vere v Boga, da sem pri skavtih pristno iskusila Božji blagoslov na 1001 način, da sem v skavtih našla podobno misleče ljudi, prijatelje za zmeraj in način, kako se trudim izpolnjevati Baden Powellovo naročilo, naj si prizadevamo pustiti svet za spoznanje boljši kot smo ga prejeli.

Zakaj sem skavtska voditeljica           

»Vedeti, da je vsaj eno srce lažje utripalo, ker si živel – to pomeni uspeti«, je menda nekoč zapisal Paden Powell. Malo za šalo malo zares, se mi zdi voditeljstvo eden od načinov, da po »BiPi-jevo« uspem ;) Nekaj je verjetno tudi na tem, da sem kot udeleženka od skavtov ogromno dobila in da se mi zdi edino logično in edino pravilno, da to (pre)dam naprej. Če pa pogledam v svoje srce in se iskreno vprašam, zakaj to počnem – je jasno, da zato, ker se najboljših stvari v življenju ne da kupiti z denarjem. Božo Rustja je to odlično ubesedil: »Res je, da z denarjem lahko kupim zlato posteljo, ne more pa mi denar kupiti sladkega spanja, v katerem uživam. Lahko mi kupi veliko krem, ne more pa mi kupiti zdrave kože. Lahko mi kupi razkošno hišo, a ne srečnega doma. Z denarjem lahko podkupim ljudi, ne morem pa kupiti zvestih prijateljev. Z denarjem lahko kupim knjige, ne morem pa kupiti znanja in modrosti. Lahko si kupim najlepše obleke, ne morem pa kupiti svojega dostojanstva. Z denarjem si lahko kupim celo drag pogreb, ne morem pa si kupiti večnega življenja v nebesih. Z drugimi besedami resničnih vrednost, kar je v življenju resnično vredno, tega z denarjem ne moreš kupiti.« Kot skavtska voditeljica okušam to na vsakem koraku, saj neprimerno več prejemam kot dajem. Res je, da vložim svoj čas, energijo in talente. Ampak, saj zato mi jih je pa Bog dal. Na koncu bom rekla le še to, verjetno sem skavtska voditeljica zato, ker se mi zdi, da tako izpolnjujem Božjo voljo in njegov fenomenalni načrt.

10 let stega DD1 - drugič (himna stega)

 Vedel si, da v naših srcih tli,
želja, da bi živeli kot BiPi.
Poznal si naše skavtske sanje
in kmalu vdihnil jim življenje.

Tako si
Prižgal nam iskrice v očeh
na usta nam narisal smeh,
med nami stkal prijateljske vezi
in varno vodil naše nore poti.

Želel si, da bi okusili
tvoj raj, na naši zemljici.
Dajal si nove nam izzive
in z nami prečkal vse ovire.

Tako nam
Prižigaš iskrice v očeh,
na usta vedno rišeš smeh,
med nami tkeš prijateljske vezi
in varno vodiš naše nore poti.

Srečen si, Dol-Dolsko zdaj živi
po skavtsko, kot si zamislil si.
Blagoslavljaj naše delo,
da se bo žvižgalo in pelo.

Tako boš
Prižigal iskice v očeh,
na usta risal nam boš smeh
med nami tkal prijateljske vezi
in varno vodil naše nore poti.

10 let stega DD1 - prvič (skupni tabor)

Kaj vse se je zgodilo v tem tednu dni, je na kratko težko zapisati. Kot vsak skavtski tabor je bil tudi ta edinstven. A kakorkoli obračamo, je ta vseeno izstopal. Za nami je že 10 let skavtske norosti in zadevo je bilo potrebno primerno obeležiti. SKVO (voditelji) + klan smo štartali že v soboto. No, če smo natančni so klanovci svoj potovalni tabor takrat že končali, zdaj pa so prišli na delo ;)

Ob koncu tega noronepozabnega tabora ugotavljam, da

- Me naši klanovci vedno znova presenečajo v pozitivnem smislu! Od priprave tabornega prostora, košnje, stopnic, do ognja sredi vode.

- Da imam najboljšega sovoditelja, ki me vztrajno spominja na to, kako je bit otrok (lubenica, peške…)

- Sem ponosna na vodnike in vodnice, ker so zreli, odgovorni, prvi med enakimi, ki so dali vse od sebe, da so bivše volčiče uvedli v četo

Oni res živijo iz skavtske molitve:
»Če mi bo breme pretežko, bom mislil na druge.
Če bom oslabel, bodo oni odnehali.
Če bom sedel, bodo oni legli.
Če bom dvomil, bodo oni rušili.
Če bom korakal na čelu, me bodo prehiteli.
Če bom žrtvoval roko, bodo oni dali kožo.
In če bom molil, bodo oni postali svetniki.«

- Vzgoja ni vedno prijetna, ne za tistega, ki vzgaja in ne za tistega, ki je vzgajan. Ampak je potrebna, ker skavti niso samo zabava, ampak tudi vzgoja za zrele in odgovorne ljudi, skavte, odrasle, kristjane in državljane.

- Da je bila odločitev voditeljev, da smo zaradi slabo postavljenega ognja prvi večer VSI (z voditelji vred) ostali brez zabavnega večera, ob kruhu in vodi – pravilna. Naslednji dan smo izkušnjo pri katehezah predebatirali skupaj z izvidniki, ki so brez izjeme podprli našo odločitev, povedali, da bi oni ravnali enako in da se zdaj zavedajo, da je postavljanje in prižig ognja - čast, večerni obred in pot do okusne večerje. Tega, da so bili vsi naslednji  taborni ognji prižgani s prvo vžigalico, mislim, da mi ni treba posebej poudarjati :)

- Da smo ljudje proti naravi in njenemu Stvarniku neskončno majhni – toča, ki je pobelila taborni prostor, tolkla, razbijala…

- Da je postavljanje jezu na Krki zahteven a povezovalen projekt – cel steg + starši. Vse za to, da je prijazen kmet lahko prepeljal Dixi-je čez reko.

- Da imajo naši starši ogromno skritih talentov, s katerimi so obogatili program na skupnem delu tabora.

- Da z dvema super pomočnicama tudi kuhanje golaža za 100 ljudi ni kakšna posebna umetnost – vse je enkrat prvič :)

- Da mamo nejbl kjut majčke J Že 10 let mavtamo, kurimo ognje, si podajamo roko, iščemo pravo smer, potujemo, pojemo in smo kerlci.

- Da lahko rečemo le BOGU HVALA, da razen os, žuljev, kakšne ureznine in užaganine, zvitih gležnjev ni bilo nič hujšega, da še vedno ne vem kje je tam zdravstveni dom.

-  Da lahko rečem le BOGU HVALA za najboljše voditelje – odštekani, usklajeni, uigrani, nazakomplicirani – skavti pač ;), izvidnike in vodnice, volčiče, klanovce in starše!

- Da lahko rečem le BOGU HVALA, da je z nami in blagoslavlja naša prizadevanja :)