Končno sva uskladili urnike – ona je imela dela prost dan,
jaz itak počitnice J
in ker avta pač ne kupiš vsak dan, sva morali njeno novo pridobitev na nek
način obeležiti.
V bistvu je bil zame dan na pol presenečenje – obožujem
presenečenja, sploh če so tako prijetna. Vedela sem le, da rabim kopalke.
Končnoo – letos prvič ;)
Zjutraj ob osmih, ko je bilo za menoj že pravo malo
potovanje (z avtom in 3 avtobusi – eni se pač radi vozakamo), me je pobrala na
avtobusni postaji. Prisedla sem v njenega jeklenega konjčka in odpeljali sva se
do prve bencinske črpalke - pravzaprav tudi edine v tistem dnevu. »Mi pomagaš
nafilat gume – sm računala nate, ker skavti to vse znate«. Priznam, da do zdaj
še nikoli nisem pomislila, da imajo skavti in filanje gum kaj veze – ok, razen
na potovalnem taboru s kolesi ;) Zabavala sem se ob zaskrbljenih pogledih vojakov, ki sta se peljala mimo in se spraševala, ali ti dve gospodični vesta kaj dalata, oz. ali bodo gume polnjenje preživele - ne preveč prazne in ne preveč polne ;) Naj povem, da so uspešno prestale preizkus in naju cel dan varno vozile okoli. Ko sva parkirali pred njihovo hišo, me je
najprej pozdravilo par sončkov – tudi ona ni edinka. Nad drugim zajtkom v tem
dnevu se nobena od naju ni pritoževala. Od mojega prvega zajtrka je minila že cela večnost, tako da je spomin nanj že rahlo zbledel ;) In bela kavica je po tistih kratkih a sladkih
4,5 uricah spanja name delovala več kot blagodejno.
Pot na Kurešček, kjer Marija deli mir je bila prijetna za
oko in uho, lasje pa se nad vetričem tudi niso pritoževali. Nekaj korakov ob
križevem potu, hvaležnost, misel na to, kako lepo bi bilo če bi lahko ustavili
to norijo današnjega sveta. Prošnje v srcu in tiste skupne, na glas izrečene. Ker
pač vrjameva v besede...
"Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v keteri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi." (Mt 18,19-20)
Naredili sva še nekaj slikic za spomin in bil je čas, da
uporabiva tudi kopalke. Nekaj kilometrov poti je minilo kot bi mignil. Avto je
ustavil ob Bloškem – Volčem jezeru. Bil mi je takoo znan in kmalu sem ugotovila
zakaj. Pred tremi leti sta nam gozdič in travnik ob jezeru služila za
prenočišče (potovalni del Tabora voditeljev – Ogenj v meni 2012). Dekca,
sonček, voda, prijateljstvo – z besedami in brez njih. Ne vem, kdo je takrat v
rokah držal čas – ker ga je občutnooo pospešil.
V želodčkih je začelo kruliti, a kaj ko med tednom tam ni
tople ponudbe, nad sendviči pa sprva nisva bili preveč navdušeni. V avto – bova
že našli kaj na poti. Ja, eno obnavljajo, v eni bi predolgo trajalo in ostal
nama je le Mercator. Sendvič, burek.. . – in vsaka en gromozanski sladoled ;)
malo sva zamenjali vrstni red glavne jedi in sladice, saj bi od slednje po
kosilu ostalo bore malo. A ko sva zmazali sladoled, sta bila najina želodčka za
takrat polna, torej je glavna jed še malo počakala. Odpeljali sva se k njej...
še malo poklepetali – am ja, nama pač teme za pogovor nikoli ne zmanjka :D
In avtobus me je odpeljal proti Ljubljani, kjer sem obiskala
še birmanskega botra. Svetemu Duhu hvala za modrost, ki mi jo je naklonil pred več
kot sedmimi leti. Ker botra izbiraš
enkrat - za zmeraj. Nekaj besed o tem in onem, a kar je bilo najpomembnejše. Ne
vem, če me je katero povabilo kdaj in če bi me lahko še katero v prihodnje tako
razveselilo kot to – povabilo k sodelovanju, kot animatorka, tam, takrat. Zdaj
si upam sanjati, da bom tisto vzdušje, energijo, naboj, mir, blagoslov in čisto
nedolžno pristno otroško veselje, ki sem ga doživela kot otrok in nekaj let kot animatorka na duhovnih vajah in pevskih
vikendih v Želimljah (pod Petrovo taktirko) - takrat in samo takrat – doživela še
kdaj :D sicer drugje, v malo drugačni obliki, malo starejša, a pod istim
vodstvom in z istim Božjim blagoslovom!!
Vožnje z avtobusom na drug konec Ljubljane ne bom opisovala.
Rekla bom samo to – niti enourna vožnja z avtobusom s pokvarjeno klimo, ki
greje namesto hladi, tako da smo bili potniki ob izstopu dobesedno skuhani oz.
vsaj tako mokri, kot sem bila dopoldne jaz, ko sem prišla iz jezera, ne more zmanjšati hvaležnosti in pokvariti navdušenja nad tem čudovitim dnem.
