Prva stvar, ki mi pade na pamet ob tem je, da se se mesto Rim nazaj prebere MIR – kako pomenljivo. Med asociacijami se znajde tudi to, da se menda reče, da gre ženska v Rim, če pričakuje otroka. Spomnim se še na knjigo z naslovom Vse poti vodijo v Rim. Meni osebno odlično branje, osebno pričevanje o spreobrnenju. Zakaj rimokatoliška vera? Menda sta bila tam tudi mami in oči, še kot fant in dekle. Tudi mene že vežejo spomini na Rim izpred nekaj let.
»Maaaaaaarinka. Maš kej frej od 23. – 26. Februarja? Pa bi rabla mal duhovne izpopolnitve pa en hud trip«
Tale sms je priletel enkrat sredi januarja. V tem tednu se mi že začnejo obvezne vaje na faxu, eno ful pomembno predavanje, vikend pred tem imamo zimovanje, po tem me čaka še en velik izpit, odhod je enkrat sredi noči, kako bom prišla na zbirno mesto... Ta in podobna vprašannnja so se podila po moji zmedeni glavi. Ampak vabilo je bilo vseeno precej mikavno. Včasih, ko ne vem, kako naj se odločim, vse skupaj malo prepustim. Zih mi bo dal Jezus kkšno znamenje. In res – brez problema sem menjala skupino pri dvojih vajah, tisto predavanje se je iz meni neznanega razloga prestavilo za en teden . . . in za piko na i sem dobila še prevoz skoraj od doma direkt do zbirnega mesta. Več kot dovolj dokazov za to, da je tole po Božji volji.
Res je, da mi je bil program ogledov precej znan, saj je bila srednješolska ekskurzija v Italijo precej izčrpna. Morda pa res velja, da če z desno roko čez levo ramo vržeš kovanec v Fontano di Trevi, se boš v Rim še vrnil. Kljub vsemu, pa je bilo sedaj drugače. Takrat ekskurzija, zdaj romanje. Takrat srednješolka, zdaj študentka. Takrat s sošolci in profesorji, tokrat z več neznanimi kot znanimi obrazi.
Enkrat sem prebrala naslednje besede: »Ni tako pomembno kam greš, bolj je pomemno s kom greš«. Vsekakor se pod tole podpišem. Vsa umetnost ni pol tako veličastna, če nimaš prijatelja s katerim bi skupaj občudoval in se veselil.
Začeli smo po stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare v Asiziju, s sveto mašo za Božje varstvo in blagoslov na naših poteh. Ob filmu smo spoznali (obnovili) njuno svetniško življenje. Se ustavili v cerkvi Angelske Matere božje, v kateri se nahaja Porcjunkula – Frančiškov najljubši prostor.
Bazilika sv. Petra v Vatikanu je od lanskega leta tudi grob sv. Janeza Pavla II., meni tako ljubega svetnika. Je ena od štirih bazilik s svetimi vrati, ki jih samo ob svetem letu odpre sam papež, sicer so zazidana. Razgled s 138 m visoke kupole, selfiji . . . mislim, da število fotografij s tega romanja presega vse do sedaj. Druga bazilika s svetimi vrati je bazilika sv. Pavla izven obzidja, kjer je upodobljenih vseh 266 papežev, vključno s papežem Frančiškom. Sem spadata še bazilika Marije Snežne in Janeza Lateranskega.
Forum Romanum, Panteon, Kolosej – antični Rim, katakombe, romantične Španske stopnice in njamsi tortica v bližnji fensi restavraciji, Michelangelov Mojzes z rožički (le zaradi napake v prevodu iz hebrejščine v grščino) . . .
Po kolenih smo se »sprehodili« še po stopnicah, po katerih se je Jezus bližal Pilatu in so jih po zaslugi sv. Helene cesarice prenesli iz Jeruzalema v Rim.
Cerkev in grob sv. Katarine Sienske mi bosta ostala v spominu predvsem zaradi besed, ki jih je nekoč izrekla: »Bodi to kar si, postajaj, kar Bog želi od tebe in razsvetlil boš ves svet«.
Našel se je tudi čas, da smo se v molitvi obračali na nebeščane, prepetih pesmi je bilo veliko (pravijo namreč, da kdor poje dvakrat moli), dobesedno smo se držali tudi besed iz Psalma 32,11: »Veselite se v Gospodu, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu«, za kar je vestno skrbel tudi naš duhovni vodja.
Večkrat, ko v življenju nisem vedela, kaj naj naredim in kako naj se odločim, sem se vprašala, kaj bi na mojem mestu naredil Jezus? Nisem pa vedela, da obstaja tudi film s tem naslovom. No, zdaj vem in prvim, da je vreden ogleda.
Po cestah smo se sprehajali po italijansko, jedi makarone za predjed in pice za glavno jed, spregovorili kakšno besedo po italijansko, barantali s črnci, imeli večer domače glasbe...
Pod izvrstnim strokovnim vodstvom, zabavnim in posvečenim duhovnim vodstvom, ki je poskrbelo, da se z romanja nismo vrnili nevedni (kulturno, geografsko, zgodovinsko, teološko in duhovno . . .), je vse dobilo pomen. Če Bog da, si želim kaj podobnega ob prvi priliki ponoviti.
Tekom romanja je Bog sipal na nas Blagoslov v taki in drugačni obliki – s sončnimi žarki in dežnimi kapljicami, s svojim varstvom in srečnimi potmi, prijetnim vzdušjem in nepozabnimi spomini, ki bodo za vedno zapisani v srce.
Bogu hvala za vse, še posebej pa predragi A., ki je »kriva« za to, da sem šla ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar