Kar nekaj časa je minilo od mojega
zadnjega prispevka. V zadnjem mesecu ali dveh sem me je večkrat imelo, da bi
spet kaj napisala, pa sem si vsakič mislila – zakaj že?, pa kdo bo to bral? –
danes, ko nihče »nima časa«, še za kaj pomembnejšega od branja bloga. Pa o času
kdaj drugič.
Zato, ker … mi je včeraj na poroki dala misliti modrost
ene od svatov. Razmišljala je o tem zakaj pravzaprav zapademo v malodušje,
postanemo pasivni in nezadovoljni? Verjetno na to vprašanje preprost odgovor
sicer ne obstaja. Je pa v njenem gotovo precej resnice: »Zato, ker si
premalokrat povemo, kako velike reči nam je storil Gospod«. In hitro postregla
še s svojo izkušnjo, kako so skoraj po čudežu prišli so novega doma. Pa še
nekaj zgodb ozdravljenja, »kako sva se spoznala« in »pričakujemo dojenčka« me
je razveselilo v tem tednu.
Brala sem o tem, kaj vpliva na
naš pogled na svet. Menda so na to temo naredili celo študijo. Prebivalce
nekega mesta so spraševali, kako varno se počutijo tam, kjer živijo. In
pokazala se je očitna razlika med tistimi, ki so redno spremljali črno kroniko
in tistimi, ki je niso. Pa čeprav so bili sosedje, so bili njihovi odgovori
tako različni, kot bi eni živeli v raju na zemlji, drugi pa v najnevarnejši
mestni četrti.
Mogoče je res nekaj na tem, da vse
kar beremo, gledamo in poslušamo vpliva na naš pogled na svet. Hrana za oči,
ušesa, nos in kožo je vsaj tako pomembna kot tista za v usta in z vsako od teh
se lahko zastrupljamo ali si pomagamo (po)stati zdravi.
Dovolj filozofiranja. Mogoče bom
na tem blogu delila kaj bolj in kaj manj uporabnega, kakšno zgodbico, kaj za
navdih, kakšno »modrost«, kakšno doživetje in kakšno izkušnjo - v smislu –
vsaka šola nekaj stane, ampak tuje napake so po navadi cenejše ;)
