Takole se počutim danes :)

Oče, Tebi izročam vse ...

p.s. pa prijetno poslušanje ;)

september po mojem okusu :)

Ko sem po 31. 8. končno imela čas, da pridem k sebi in ko sem res prišla, sem se lotila starih dolgov: spisala nekaj voščil(nic), ustvarila nekaj daril, šla na kakšen obisk po dolgem času, kavico (za kar avgusta ni bilo časa), ponovno prebrala knjigo Dvorjenje po poroki (Zig Ziglar) - ta model raztura, res  nisem poročena al pa kej, ampak knjiga je pa fantastična!

Na eni od »kavic« z mojo sestrično, ko sva na španciru popile najin Choco latte in nato sedeli v parku na ležalniku ter uživali v toplem poletnem sončku (brez heca!), je do naju prišel zastonj sladoled s ponudbo za testno vožnjo. »No pa pejva. Zakaj pa ne ;) ?« »A greva lahko skupej?« »Bi se dalo zment.« »Vrhunsko – avto za 2 uri = zastonj izlet«. Zraven sva povabili še mojo sestrico in odpeljale smo se k Mariji Pomagaj na Brezje. Tam smo ji priporočile nas, vse naše drage, se malo pofotkale, občudovale razglede in čudovito Božje stvarstvo (aja, spet smo mele sonček ;) in se imele fantastično!

Že nekaj časa nazaj smo se s setricama odločile, da je čas za en muzikal – Cvetje v jeseni namreč. »A gremo na premiero?« »Itak!« In res, bilo je nad vsemi pričakovanji. (Če mi kdo kupi karto, grem z veseljem še enkrat ;) Naše navdušenje se ni poleglo in očitno smo bile dovolj prepričljive, da sta si ga čez nekaj dni ogledala še mami in oči (in se seveda strinjala, da je bil več kot vreden ogleda)!

Moč, da zmoreš drugemu pogledati v oči
in z njim deliti jasne in vihrave dni,
ta moč, da zmoreš odpustiti,
da upaš spet ljubiti vse ljudi.
To je moč ljubezni. (Cvetje v jeseni)

PRISLUHNI :)

Končno je prišel čas, ko je na vrsto prišla tudi moja soba. Po kar nekaj letih je bila deležna generalnega pospravljanja in delnega preurejanja (spraznit vse omare, predale, police...) Priznam, da me je vmes (ko se po nekaj dneh pospravljanja ni poznalo čisto nič in je bilo samo vsak dan slabše) imelo, da bi vse skupaj zbasala v vreče in odnesla v smeti – pa sem k sreči ohranila toliko zdrave presoje in mirnih živcev, da to ni bilo potrebno  Občutek je neprecenljiv, kljub temu, da še ni čisto dokončana. Manjkajo še ene lušne police, dodatki zavesam, stene so še prazne, spominčki še v škatlah, nekaj detajlov še ni narejenih, ampak bo – upam, da kmalu  In se veselim!

3. vikend v septembru pa je bil tisti (edini) vikend, za katerega smo se skavtski voditelji uskladili in se odpravili proti morju malo načrtovat  V petek bo lepo vreme – dej pejmo s kolesi. In res 7/11 našega SKVO-ja je zjutraj krenilo na pot. 145 km, 1400 višinske (tk na prbližn), 7 ur vožnje, 5 ur postankov in hranjena (to je 12 ur na poti) – kar za 7 netreniranih voditeljev res ni slabo ;) Ko smo prispeli, pa je prišel še blagoslov z neba v podobi dežnih kapljic (naj poudarim, da smo prikolesarili po suhem – Kakšen blagoslov imamo v tem deževnem poletju!) Pridružili so se nam še 3 voditelji, ki so nam pripeljali vso opremo ;) Sledil je super družabno – načrtovalni vikend, kjer smo se kolesarji najprej malo spočili, nato pa razmišljali o svojih ciljih, naših načrtih za naprej – kot voditelji in tudi sicer, sprejeli nove člane, predvsem pa se še bolj povezali in imeli fajn.

Že pred tem vikendom sem bila v dilemi glede voditeljstva za to leto, tam pa je prišlo še bolj do izraza... Nekaj so moje želje, nekaj želje sovoditeljev, nekaj želje stegovodkinje, nekaj Božja volja – storiti kar je prav, kar je za vse najboljše, kar je po Božji volji! To je tisto! Bogu hvala za potrpežjivost mojih sovoditeljev, spodbudne besede, čas za razmislek, pogovore zvečer in dolgo v noč, predvsem pa Bogu, ki mi je pri nedeljski sveti maši dal čutiti, kaj je prav in kakšna je njegova volja zame za to skavtsko leto!

28. 9. 2014 ali zadnji dan dobre 3 mesece trajajočih počitnic :)

Začele so se tistega čudovitega 26. 6. 2014 ob 15.00, ko je bil odpisan še zadnji in najobsežnejši izpit 2. letnika. Nato pa hop - na morje. Mislim, da teh 10 dni popolnega oddiha ni bilo še nikoli tako težko pričakovanih. Spanjeeee, počitek, branje (za katerega med letom ni bilo časa, seznam pa vsak dan daljši), kopanje, tek po čudovitih obalnih poteh - z eno besedo PRIJETNO :) Malo smo si seveda porazdelili kuhanje, branje pravljic in umivanje zobkov malemu bratcu, se zabavali ob pisanju kartic, uživali v taroku, občudovanju tamkajšnjih lepot, se šli turiste - skratka oddih v pravem pomenu besede.

Bile pa so te počitnice nekaj posebnega - precej drugačne od tistih pred 1, 2 ali 3 leti.

Prvič po dveh letih sem bila na samo 1 skavtskem taboru, prvič v moji 13 letni zgodovini oratorijev (manjkala sem samo 1x) nisem bila prisotna na celem oratoriju - zahvaljujoč študijski praksi, prvič sem bila 1 od 3 oratorijskih voditeljev, prvič sem morala 1 mesec težko pričakovanih poletnih počitnic nameniti obvezni počitniški študijski praksi, prvič sem spekla 2 poročni torti v razmaku 3 tednov, prvič so minile počitnice, ne da bi se na kakšno organizirano zadevo (druženje, rabor, duhovne vaje...) sama prijavila in prvič se je zgodilo, da sem 2 od 3 mesecev počitnic v večji meri preživela doma (s tem, da sem imela časa za vse, kar sem si zadala, še vedno velikooo PREMALO), da pa je bil eden od teh treh mesecev natrpan več kot do zadnje sekunde: TA MOJ NORI AVGUST bo našel svoje mesto v kakšni od naslednjih objav.

Julija sem malo ustvarjala, predvsem pa se psihično in fizično pripravljala, da bi naslednjih 31 dni čim lažje in čim boljše preživela. Ob tem sem si privoščila malo sproščanja adrenalina ob nočni igri kraje zastav, pa seveda kakšno "kavico" & čvek - tk, za luštn :)

September pa je bil prijeten & sorazmerno umirjen :)

In danes, na zadnji počitniški dan - imam dober občutek, čeprav je bilo zadnjih nekaj dni napornih (ta sestanek, oni sestanek, zrihtaj to za fax, zrihtaj to za letnik... pa še 1001 zadeva za zraven - je bil danes nedeljsko prijeten & umirjen dan. Sv. maša s predstavitvijo skavtov in našega dela, po maši doooolg čvek, skupinsko kuhanje kosila, popoldanski počitek (ne vem kdaj sem si ga nazadnje privoščila), krajši kolesarski izlet s svetovnim razgledom & sončnim zahodom - NEPRECENLJIVO!

muska pa to ;)

O muski pa tule res še ni tekla beseda. Saj ne, da mi nebi bila pomembna – samo, tako kot za kakšen drug zapis je morda potreben navdih, spodbuda al pa kej podobnega ;)

Pri nas smo se že od malega držali tega, da »kdo poje, dvakrat moli«, pesmi pri katerih smo zraven še kazali z rokami so pa itak vedno zažgale :)

Kar naenkrat sem prišla v tista leta, ko so vsi prijatelji obiskovali glasbeno šolo, in tut js nism mogla zaostajat, pa neki glasbene izobrazbe menda nobenmu ne more škodit ;) Pevski zborčki so bli na tapeti več al mn celo osnovno šolo, cd-je s pevskih vikendov, ki so bli oh in sploh najboljši, si pa še vedno rada zavrtim :) Kot je rekel prijatelj duhovnik – peti je potrebno tako, da bodo vse starejše gospe v cerkvi snele rute z glav, vstale in z njimi mahale :) Energije, ko 120 otrok in mladih poje direkt iz srca s takim nepopisnim navdušenjem kot na teh vikendih – tega nisem doživela nikoli prej in nikoli kasneje in to še vedno zelooo pogrešam!

Še eno simpatično doživetje, ki se, če imamo srečo, ponovi vsako leto… :) Prvič pa je izgledalo približno takole… Bilo je nekega poznega večera med božičem in novim letom, ko smo se že vsi odpravili spat. Nekdo zapelje na naše dvorišče. Radovedno pošpegam skozi okno in v temi razločim večji kombi in ogromne postave, ki skačejo iz njega. Priznam, da me je postalo kar malo strah. Pokličem mami in očita in zdi se, da se vsaj njima svita za kaj gre. Kot sem izvedela pozneje, sta pred nekaj minutami v telefonskem pogovoru dobila navodilo, da »če še ne spimo, naj pa še malo počakamo«. Odpravimo se proti vratom. Luči ne moremo prižgati, ker je nekdo odvil žarnico. Ob soju svečke pa od zunaj prihaja glasba – še najbližja angelski, ubrani moški glasovi v pastirje oblečenih kolednikov prepevajo božične in koledniške pesmi – res noro! Nepopisno in navdušujoče!

In tako se je rodila ideja… kaj pa če bi tudi mi (naša družina) ob božiču in novem letu tako voščili sorodnikom in prijateljem… In akcija. S sestrico sva se lotili zapisovanja besedila pesmi, ki naju je najbolj navdušila (ob večkratnem poslušanju cd-ja :) Pa smo jo po posluhu spravili v triglasje. Začeli smo s kakšnimi tremi 3 ali 4 glasnimi, pa vsako leto v naš repertoar dodali še kakšno. Oči je spesnil še naše božično – novoletno voščilo, ki smo ga, ko se je naša družina povečala še za enega člana, malo priredili :)

Marsikaj bi še pasalo sem zraven, ampak bom malo preskočila, da bo zapis ostal na »bralni« dolžini :)

Zadnjič pa me je sestrična vsa navdušena povabila na letni koncert zbora Bee Geesus. Mhm. Sm že slišala – to pa je tudi vse. Si zavrtim kšn komad na Youtube-u kot pomoč pri odločitvi, naj povabilo sprejmem ali ne. Nism bla lih prepričana, ampak ajde – probat menda ni greh. Če mi pa nau ušeč, pa drugič nam šla ;) Priznam, da je koncert acapella zbora presegel vsa moja pričakovanja, tako da sem potem jaz postala tista, ki je za naslenji koncert iskala družbo (kar med izpitnim obdobjem mimogrede ni najbol simpl). Ampak na koncu sta se mi na koncertu Gospel d.d. (Bee Geesus, Nuška Drašček, 4Given in WINTLEY PHIPPS) pridružila prijateljica in bratranec. WINTLEY PHIPPS – takrat sem prvič slišala zanj, ampak model RAZTURA – ker glas! Za tiste, ki še ne veste (kot tudi jaz nisem do pred nedavnim) – med drugim je pel tudi zadnjim šestim ameriškim predsednikom, Materi Tereziji iz Kalkute, Nelsonu Mandeli, na poroki Diane Ross, v The Oprah Winfrey Show itd.

Uglavnem, na koncu sva z bratrancem kupila še cd in se odpravila proti zaodrju - sicer z nekaj treme, ampak opogumljena z mislijo: »Nič naju ne stane poskusiti. V najslabšem primeru ostaneva brez podpisa in fotke« ;)

In ja, brez glasbe (na tak ali drugačen način) bi bilo vse skupaj precej manj zabavno, precej bolj dolgočasno in precej manj podobno Življenju =)

Zakonska zveza ni zate

"Kateri dan je danes?" je vprašal Pu.

Rana ura zlata ura… Mislim, da že nekaj časa (beri – od začetka izpitnega obdobja, z redkimi izjemami, kot npr. izpit ob 7.30) nisem vstala tako zgodaj. Bila sem namreč prostovoljni taxist. Ko sem bratca peljala v šolo, sva na poti srečala še dva prijatelja in seveda pobrala tudi njiju. Ob prijetnem klepetu je bila pot krajša kot sicer in kmalu sem ostala sama. Za tole dopoldne sem imela kar optimistične načrte glede vseh mogočih opravkov, ki naj bi mi jih uspelo zrihtat ;)

Najprej sem obiskala oboje stare starše in staro teto ter jih presenetila z jagodami oz. češnjami. V načrtu sem imela krajše obiske, ki pa so se – logično - močnoo zavleki. Tako, da je za opravke ostalo bore malo časa ;) Ampak, bilo je VREDNO. Ne samo, da sem razveselila njih – tudi jaz sem se imela reees super ;) kako zabavni so lahko takile klepeti, obujanje spominov, občudovanje njihove aktivnosti (če bom jaz pri teh letih tako fit – to potovanje, tisti izlet, tole druženje, ples – poleg čuvanja vnukov & kuhanja kosil zanje…). Pa spravit staro teto iz prvega nadstropja po stopnicah (to itak pridno trenita), še na krajši sprehod po vrtu - (po besedah stare mame, ki skrbi zanjo – je bilo to vredno več kot nekaj rožnih vencev;) – NEPRECENLJIVO :)

Zazvonil je šolski zvonec, kosilo so že skoraj pospravili v želodčke in se sladkali s sladoledom, ko sem se prikazala na vratih šolske jedilnice. Z bratcem sva se hitro odpeljala domov, ker sem se namesto, da bi se končno začela učit za največji izpit letos, raje dogovorila za kosilo s prijateljico. Usedla sem se na kolo in se odpeljala. Po slastnem kosilu sva še malo poklepetali, nekaj časa pa nama je družbo delal še njen zaročenec. Jap, poroka bo :)

Med drugim sem dobila še eno prijetno zadolžitev ;) Saj ne, da je moj letošnji avgust zapolnjen do zadnje sekunde in še čez, ampak sem z veseljem sprejela! Ob poroki moje predrage sestrične nedolgo nazaj (kaj več o tem v eni izmed naslednjih objav) sem se naučila, da se poročiš samo enkrat v življenju in da fax lahko nekaj časa preživi tudi nekaj manj moje pozornosti. Da pa vse ure, dnevi, neprespane noči, prevoženi kilometri, obiskane trgovine, ustvarjalne delavnice itd. - vloženi v naprsne šopke, dekliščino, poročno torto, presenečenja – ostanejo, da so to spomini, ki dajo pripravam tisto dodano vrednost, da je to tisti NEKAJ VEČ, kot biti svat na poroki.

Ja poleg tega, da imam avgusta enomesečno obvezno študijsko prakso (seveda neplačan polni delovnik), da sem leteča voditeljica oratorija, neleteča voditeljica na taboru veje iv, da imam 3 poroke, od tega 2 na isto soboto, da za 2 poroki pečem tudi poročni torti, sem sprejela, da po ta novem tudi koordiniram/organiziram »dekliški« del predporočnega piknika. Toliko o tem, da bodo letošnje počitnice mal bl uizi ;)

Ura je odbila 7, ko sem se končno spravila domov ;) Kdo se bo pa učil? Ja, to je dobro vprašanje, glede na to da je do izpita še nekaj simpatičnih reči na katerih zaenkrat nisem nameravala manjkat :)

Težko mi gre z jezika ali čudeži se še vedno dogajajo

S temi besedami odlašam že reees dolgo. In vem zakaj. Ker mi gredo težko z jezika, ker so globoke, moje - pa ne samo moje, ker spomini niso ravno prijetni, ker je bila šola za življenje draga, stiska prevelika, ali jaz prekrhka, pretočenih preveč solza…

Pa vendar, tako sem odrasla. Jezus je vedel kakšno šolo potrebujem, vedel je kakšen križ moram in zmorem nositi (seveda z Njegovo pomočjo), česa se moram naučiti, kaj spoznati, kakšna moram postajati.

Dovolil je, da sem bila ranjena, da sem trpela, vendar me ni pustil obtolčeno, sesuto, propadlo. Čakal je, da sem nehala trmiti, čakal je, da sem se obrnila Nanj, da sem Ga prosila za nemogoče, čakal je, da me je lahko OZDRAVIL! Čakal je, da je lahko pokazal svojo ljubezen.

Zgodba je predolga, preobsežna, prevelika. Vendar naj bo vsaj kakšen drobec zapisan tudi tu. V Njegovo slavo! In ob besedah, ki sledijo bo tudi kakšna izmed prejšnjih objav dobila smisel (Človek se spreminja, ko v njem živi Božja ljubezen).

Marinka, v 8. razredu osnovne šole. Poleg šole aktivna na 1001 področju (glasbena, verouk, skavti, klekljanje, pevski zbor, igranje Kristusovega pasijona kot priprava na birmo, animatorka, pa še vse kar je prišlo vmes), skratka – nič me ne zaustavi. Razen mogoče zdravje. Preobremenjenost se je pokazala v bolečem vratu, ramenih, hrbtu. To pa je bilo tudi to. Ali pa tudi ne.

Kot skrbnega očeta je mojega očita tole zaskrbelo in takrat sva si prišla navzkriž. Močno navzkriž. In za dolgo, za zelo dolgo.

Če je bilo moje otroštvo do takrat na meji popolnega – res vsa čast in slava mamici in očitu. Zame in za nas otroke sta si res vzela ogromno časa, se z nami igrala, postavljala izzive, ustvarjala, pekla, kuhala, hodila v hribe, drsala, smučala, nas navadila vsega kar potrebujemo za življenje, privzgojila vrednote, nas podpirala, spodbujala, verjela v nas. In je še vedno tako. In do takrat nista falila res – ma nič (nobenih, negativnih informacij, zmerjanj, »nič ne bo iz tebe« variant ipd.).

Sva pa z očitom v 8 razredu prišla na bojno polje. Na prvo žogo bi vsak rekel – logično, puberteta jo meče, otroci rabijo meje. Itak. Ok, pa recimo, da nisem bla problematičen pubertetnik, bila pa sem prepričana, da so pravila, ki naj bi se jih držala prehuda. In da pravila, ki so veljala v 8. Razredu ne morejo veljati v zadnjih letnikih srednje šole. In ker sva bila z očitom konstantno skregana, in ker sem rees trpela, in ker se mi marsikaj ni zdelo ne prav in ne pošteno, in ker mi je enkrat logično prekipelo, smo se v mojem, 3. letniku srednje šole z mamico in očitom odpravili na posvet k zakonskemu in družinskemu terapevtu, mu zaupali vsak svojo plat problema in prišli do… ja, gospod terapevt se je strinjal, da to niso moje pubertetniške muhe, ampak da s pravili pri nas res malo pretiravamo. En obisk je bil dovolj, da se je marsikaj spremenilo. Ni še bilo popolno, ampak bilo je mnogo boljše kot prej.

Pa da ne bo pomote! Vsa pravila sama po sebi niso bila slaba, in so privzgajala prave vrednote. Problem je bil v tem, da meje niso bile živa meja, ampak zid, ki otroku ne pomaga k rasti, ampak se ob njem poškoduje. In, če bi bile meje zdrave, sem njihov absolutni zagovornik.

To je pripeljalo do tega, da sva bila z očitom pač skregana. Non stop. Šel mi je na živce, nisem ga prenašala, zamerila sem mu (čeprav je vse počel v najboljši veri), kakor se sliši nekrščansko – v meni je iz bolečine in trpljenja vzklilo sovraštvo. To nikakor ni bil odnos oče – hči. In to je trajalo 7 let. Ja, dolga doba.

V tem času sem postala res odločna, močna, samozadostna, nisem potrebovala pomoči nikogar, tudi čustev, razen večnega nasmeha nisem kazala nikomur (razen redkih izjem), bila prepričana v lasten prav, verjela da je vse razen življenja doma, v mojih rokah, preučila ogromno literature o odnosih, partnerstvu, vzgoji, pa tudi o uspehu, samozavesti in tako naprej… In bila sem prepričana, da sem precej ok, da mi nič kaj dosti ne fali, da je tako kot je (razen stanja doma) super, ko se bom pa odselila, bo pa itak popolno. Zato sem bežala od doma, počela vse mogoče, bila aktivna na 1000 področjih, samo da mi nebi bilo treba biti doma.

Zdaj vem – to ni bila rešitev. To je bilo izogibanje. Bežanje od problema. Ampak preprosto nisem si znala pomagati, nisem vedela, kaj naj. In dolgo je trajalo.

Ampak lani – ko se je poletje začelo prevešati v jesen, sem z drobnimi koraki začela stopati na novo pot. Končno sem začela poslušati, kaj mi želi Jezus sporočiti. Kaj želi od mene. In se počasi začela spreminjati. Malo sem se umirila (Človek se spreminja, ko v njem živi Božja ljubezen). In šla v adventu na duhovne vaje v tišini. Že dalj časa sem želela očitu odpustiti, vendar nisem zmogla. Bila sem tako ranjena. Tam pa sem po pričevanju začela verjeti, da sem zaradi Boje milosti in usmiljenja tudi jaz lahko ozdravljena te zamere in sovraštva.

»Molite drug za drugega, da boste ozdravljeni.« (Jak 5, 16)
In ja, res se je zgodilo. Bila sem OZDRAVLJENA. Seveda ne kar čez noč, ampak po dnevih, tednih in mesecih molitve. Trdim pa da je bil to čudež, dar, Božja milost!

In v sredo 19. 2. 2014, sem očitu povedala za to ozdravljenje. Imela sva prvič – res lep pogovor. In od takrat je vse drugače. Vem, nisem se spremenila samo jaz. Tudi on se je. In Božja milost res nima meja.

Zdaj, ko gledam z drugačnimi očmi, se zavedam in sem hvaležna za čudovito družino. Za mami, ki je nežna, mila, materinska, sočutna (Sir 25, 13-18) in očita, ki je trden, odločen, načelen a hkrati skrben in daje zgled kakšen naj bo odnos moža do žene (Ef 5, 25 – 33).

Student of God

... ker je ravno izpitno obdobje. In ne, nisem samo študentka fizioterapije, ampak tudi...

zakaj skavtska voditeljica ?

Zakaj skavti? Zakaj skavtska voditeljica? A se nebi bolj splačalo poiskat fajn plačan študentski šiht, namesto vlagat milijon prostovoljnih ur v skavte, srečanja, tabore, načrtovanje in preverjanje, odnose, sodelovanje, prilagajanje, sklepanje kompromisov, konec koncev v delo na sebi - ne moreš namreč dajati naprej, česar sam nimaš. Odgovor je preprost: NE, NIKAKOR!

Niso tako neumne besede, da so najboljše stvari v življenju zastonj. Ni ga namreč denarja, ki bi plačal vsa doživetja, izkušnje, večere ob tabornem ognju, prepete pesmi, valjanje po blatu, poti preživetja, pogovore pozno v noč, žulje, praske, hotel s tisoč zvezdicami, zapečen twist in hrenavke, srečo, sproščenost, pa tudi razočaranje, ko kljub vloženemu trudu ne uspe, dobronamerno kritiko, zaradi katere lahko rastem in postajam boljša, zadovoljstvo in hvaležnost ko uspe in je trud neštetokrat poplačan, blagoslov, ki sem ga vsak dan deležna, ko imam za vratom rutko ali ne.

Jezus je rekel: "Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (MT 10,8) in prav je tako. Šla sem na taborne šole in pripravila korak voditelja (Kateheze po 10 skavtskih zakonih. Z veseljem pošljem, če bi komu (ne samo skavti) prav prišle. - napiši v komentar, fb, mail)

Mnogo bolj pomembno pa se mi zdi, da sem kot klanovka na služenju v četi in nato pomočnica voditelja rasla kot jaz, kot oseba. Če samo pomislim, kako grozna, tečna... sem bila na začetku, me kar zmrazi. Kako so me lahko prenašali :(

Ampak Bogu hvala, da lahko rastem, da lahko popravljam napake, da se iz izkušenj učim, da lahko prekinem slabe vzorce, da se lahko trudim postati boljša, da se lahko trudim premagati sebe. Kajti edino pravo tekmovanje je tekmovati s seboj - postati boljši kot si bil včeraj.

Uvod k objavam starejšega datuma

Pa je prišlo težko pričakovano izpitno obdobje brez predavanj in vaj, z obilico prostega časa za ustvarjanje in pisanje bloga, s tisto prepotrebno študijsko vnemo, s povišanim nivojem adrenalina in navdušenjem ob tem, da imam končno čas, da se lahko v miru začnem učiti nekaj novega, zanimivega in... (bi pod vplivom nekaterih izpitov še kaj dodala, pa se bom komentarja raje vzdržala) ;)

in nadaljevala z nekoliko manj ironičnim tonom ;)

Od moje zadnje objave je preteklo kar nekaj časa. Pa ne, da se mi nebi nič dogajalo, da se nebi nič spremenilo, da nebi imela kaj pametnega za napisat. Preprosto nisem imela časa in verjetno me posledično tudi ni razganjalo od dobrih idej in blogarskega navdiha.

Recimo, da bom zdaj med izpiti lovila proste trenutke in poskusila malo nadoknaditi. Zato bo imelo nekaj naslednjih objav malo starejši datum. Brez skrbi, niso pokvarjene in rok jim tudi še ni pretekel, samo šele sedaj bodo (upam) uspele priti v papirnato oz. elektronsko obliko ;)

21. marec - trisomija 21. kromosoma

Čudovit video:
Draga bodoča mamica :)

in simpatična majčka:
kromosom gor ali dol

Božja hčerka

V četrtek 6. 3. 2014 zvečer so mi bile v Svetem pismu namenjene tele besede:

Jezusov krst
"Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3, 21-22)

Mogoče se komu zdi najljučje, jaz sem pač prepričana, da so to so besede, ki jih ON govori meni. Na ta dan pred 20 leti sem namreč prejela zakrament sv. krsta in postala Njegova ljubljena hči.

Kako to vem? Preprosto ČUTIM. Ker drugače ni mogoče razložiti vseh naključij in čudežev v mojem življenju. V četrtek in petek pa je bilo vse skupaj še malce bolj koncentrirano ;) Kot bi mi hotel jasno povedati: "ne verjemi v naključja, ker jih ni; sem pa Jaz, ki te vodim".

Kar se študijskih obveznosti tiče je bil četrtek čisto povprečen dan, nič neobičajnega ali celo nadnaravnega. To pomeni, da bolj ali manj z veseljem prisostvujem obveznim vajam in malo manj obveznim predavanjem. Ampak recimo, da vem zakaj to počnem in je zato vse skupaj vsaj malenkost lažje. Še malo obrazložitve, zakaj mislim, da vem, zakaj to počnem. Sorči – malo sem zakomplicirala, ampak glede na to, da sem ženska, naj mi bo oproščeno ;)
Torej, želim si, da bom nekega dne odlična fizioterapevtka (jap, vem da sem večni optimist) – to pomeni, da bom zadevščino obvladala in da bodo pacienti po končani terapiji od mene odšli v najboljšem možnem stanju, ki ga bo narava njihove bolezni ali poškodbe omogočala. In če bo šlo vse po trenutnih planih bom imela nekega dne ogromno priložnosti narest kej dobrega. Jap – nekega dne. Ko diplomiram, naredim pripravništvo in strokovni izpit… Vsaj tako sem si predstavljala. Dokler nisem doživela tega… »ej, veš tole sem si naredi/a kaj nej nardim«, »a te loh prosim za…«, »kaj mi svetuješ«, »kaj bi naredila na mojem mestu«…in se zavedla, da je ta »nekega dne« že prišel. Bog daj, da bi znala vedno prav svetovati in pomagati, če je to moje poslanstvo. In se ob tem zavedala svojih omejitev!
Ja, občutek je fantastičen.

Kosilo – končno se nama je uspelo dobiti na kosilu. Za naju daleč od oči in daleč od srca ne velja. Bogu hvala sva si kljub temu, da se redko dobiva, res blizu. Sem pa kljub temu ob koncu najinega druženja doživela šok – da bom nekega dne stala ob čudoviti nevesti in držala njen šopek, ko bo svojemu dragemu pred Bogom in ljudmi izrekla svoj »Da« za vedno – to je zame pač nekaj težko predstavljivega.

Da naslednji dan slučajno nebi pozabila, da me ima On res rad in da non-stop skrbi, da se imam čudovito… je poskrbel, da sem imela za kosilo zopet res prijetno družbo. Čudim se – še vedno… srečevali sva se dve leti, spoznali pa šele pred nekaj tedni. Zakaj? Niti ni tako pomembno. Je pa pomembno to, da iz tega nastaja čudovito prijateljstvo.

Ker to ni bilo dovolj, je predavanje, ki naj bi sledilo seveda – odpadlo ;) tudi to se zgodi!

Še ena kavica in sprehod po Ljubljani s špansko študentko fizioterapije, ki je v Sloveniji na Erasmus izmenjavi. Naj dodam, da če bo vse po sreči, nekaj podobnega čaka tudi mene. Klepet o tem in onem in beseda je nanesla tudi na to, da živi nedaleč stran od znamenite romarske poti Santiago de Compostela, o kateri sanjam že nekaj let. Zdaj vem, na koga se lahko obrnem, ko se bom odpravljala tja.

In za piko na i sem bila po treningu lahko zadovoljna, saj mi je končno vsaj približno uspelo… vztrajnost se pač izplača ;)

Na podlagi teh in vseh drugih dokazov vem, da sem Njegova ljubljena hčerka :)

POST in PRAZNIK

Post je lahko čas, ki je več kot odpoved; lahko je čas praznovanja.

POSTI se sojenja drugih; PRAZNUJ zaradi Kristusa, ki biva v njih.
POSTI se temnih misli; PRAZNUJ zaradi Božje ozdravljajoče moči.
POSTI se besed, ki onesnažujejo; PRAZNUJ z besedami, ki dvigujejo.
POSTI se nezadovoljstva; PRAZNUJ s hvaležnostjo.
POSTI se jeze; PRAZNUJ s potrpežljivostjo.
POSTI se skrbi; PRAZNUJ zaradi Božje previdnosti in skrbi zate.
POSTI se pritoževanja; PRAZNUJ s čudenjem.
POSTI se naglice in raztresenosti; PRAZNUJ z nepretrgano molitvijo.
POSTI se praznega govorjenja; PRAZNUJ s tišino.
POSTI se grenkobe; PRAZNUJ z odpuščanjem.
POSTI se obupa; PRAZNUJ z upanjem.
POSTI se skrbi zase; PRAZNUJ s sočutjem do drugih.
POSTI se naveličanosti; PRAZNUJ z navdušenjem.

. . . te besede niso nove, niti ne poznam njihovega avtorja,
vem pa, da so mi blizu :)

Kar se posta tiče, so se mi odpovedi, ki so samemu sebi namen, vedno zdele skrajno nesmiselne. ok - ne jem čokolade 40 dni. In kaj zdej? Seveda sem imela nekaj let nazaj postne akcije v tem smislu. Ampak, če pogledam drugače. Če zaradi tega ne postajam nič boljši človek in če je vse kar lahko rečem na velikonočno jutro - yes, ratal mi je, cel post se nisem sladkala s čokolado... pa še prou kul izpadeš, ker na vsako sladko ponudbo odvrneš: "joj, ne hvala, imam post"

Pa ne, da bi imela kaj proti odpovedim v smisu hrane, pijače ipd. Hočem reči samo, da taka odpoved nikakor ne sme bit izgovor da se mi ni treba potrudit in popravit/izboljšat odnosa do sebe, Boga in bližnjih. Ker ne jest čokolade, je pač lažje . . .

"Vstopine skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13)

oh, ja