Tole so še moji stari dolgovi . . . in ker je razpoloženje ravno pravo in navdušenje nad pisanjem nekoliko večje kot nad učenjem za naslednji izpit – je očitno ravno pravi čas ;)
Kot sem že enkrat omenila je bil ta poletni mesec več kot natrpan. Nekdo je ob koncu moje pripovedi celo dejal, da »če nebi vedel koliko dni ima avgust, bi po moji pripovedi sklepal, da jih ima vsaj 46«.
Pravzaprav se je začelo že ob koncu julija, ko sem pripravljala kar se je pač dalo (nekaj daril, čestitk, presenečenj – malo šivanja, malo risanja po posteljnini in blazinah, pomoč pri izdelavi naprsnih šopkov in mašen itd.). Po poroki v soboto se je s ponedeljkom začela praksa v okviru faksa – 4 tedni. Ob prvem tednu prakse sem razen ene super dekliščine do konca pripravila presenečenje, ki je mladoporočenca pričakalo zjutraj v stanovanju, organizirala sestanek za šrango in razdelitev zadolžitev, spekla poročno torto in tako pripravila vse potrebno za soboto. Takrat sem torto dostavila, bila na poroki, s prijatelji zrihtala stanovanje in zvečer prijetno utrujena padla v posteljo vedoč, da je to šele »uizi« začetek. Prihodnji teden je bil razen prakse precej miren. Seveda so potekale še zadnje priprave na oratorij, ki je sledil. Zaradi prakse sem bila, kot voditeljica bolj leteča. Naslednja nevesta in ženin sta me prosila, če bi z ženinovim prijateljem organizirala piknik s fantovščino in dekliščino (v soboto po oratoriju). Nekje v tem urniku se je našel še čas za kavo za okvirno načrtovanje, sledilo je miljon mailov, nekaj tuhtanja, zbiranja idej . . . in izvedba. Ko smo zjutraj vsaj približno pospravili in je adrenalin počasi popuščal sem začutila, da sem izčrpana. V tednu, ki je sledil, se je vse samo še stopnjevalo. Poročna torta, načrt za šrango in kakšno potegavščino v stanovanju in seveda pisanje poročila o praksi, ki se je zaključevala. Ker vse kar me je čakalo v soboto še ni bilo dovolj, je umrla stara teta, zato smo imeli v soboto še pogreb. Sobota: zelooo zgodnje ustajanje. Šranga pri nevesti. Na pogreb in kosilo (pogrebščina). Domov zaključit poročno torto. Poroka. Voščevanje. Hop v stanovanje – priprava presenečenja. Domov po torto in odhod na ohcet. Ohcet. Domov. Padec v posteljo. Nekam je bilo potrebno stlačiti še atovo osemdesetletnico – in ta nedelja je bila ravno prava. Torej kosilo in praznovanje. Pakiranje, ker smo v ponedeljek začeli s skavtskim taborom (jap, tako je to, če si skavtski voditelj). Bilo je naporno ampak izvrstno. Za en dan sem žal dobila vročino (+boleče grlo in kar paše zraven) – ampak je bilo to (Bogu hvala) ravno takrat, ko so izvidniki in vodnice odšli na hike (potep), tako da sem do njihove vrnitve že skoraj prišla k sebi. Ko smo v nedeljo zaključili s taborom in sem prišla domov in se zavedla, da je 31. avgust in, da sem preživela – ja, ta občutek bi težko opisala, morda bi lahko rekla – neprecenjivo ;)
Tako bom rekla – bilo je naporno, zelo naporno, ampak bilo je vredno in z Božjo pomočjo se je vse dobro izšlo. Potrebovala sem sicer nekaj dni, da sem prišla k sebi. Ampak bil je to mesec, ki me je obogatil z veliko nepozabnimi spomini za kar sem iz srca hvaležna.
Za konec bom rekla samo to – vsi imamo 24 ur časa na dan. Od nas je odvisno kako ta čas, ki nam je dan, porabimo – izkoristimo ali zapravimo. V tem času se da narediti nepredstavljivo veliko. AMPAK! Potrebno se je tudi umiriti, si vzeti čas zase, se spočiti, podoživeti. In ta čas je potreben in dragocen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar