četrtek, 08. oktober 2015

10 let stega DD1 - tretjič (spominska knjiga)

Zakaj sem se odločila priti k skavtom
Skavti so bili zame od vedno čarobna beseda. A dokler ni tistega davnega leta 2005, na praznovanju 10letnice oratorija, našim staršem z Natašo in Sandijem na čelu naredilo »klik«, so bile to le sanje. Takrat pa je ta naša v srcu tleča želja ugledala luč sveta. In edino logično je bilo, da »sem zraven«. In očitno me to še vedno drži J

Kaj mi skavti pomenijo
Mogoče so mi na začetku skavtske poti skavti pomenili predvsem »imeti se fajn«. Pa »biti skavtinja« se mi je zmeraj res dobro slišalo. Z vsakim dnem, nepozabnim doživetjem, spodbudno besedo, pridelanim žuljem, iskrenim objemom, taborom, z vsako stkano prijateljsko vezjo, prehojenim korakom ali prevoženim kilometrom, odpeto pesmijo, prižganim ognjem dobesedno ali v srcu – skratka z vsakim (skavtskim) letom je postajalo vedno bolj jasno, da so skavti neskončno več kot le »imeti se fajn«. To te lahko drži nekaj let – gotovo. 10 let je že nekaj. Ampak roko na srce – noben bedak ne bo ne bo služil, vodil, usmerjal, si zmišljeval programa in ga izvajal, vzgajal – skratka v 5 letih namenil ne tako malo ur prostovoljnega dela samo za »imeti se fajn«. Za to obstajajo tudi lažje poti. Očitno je, da v skavtih vidim smisel, koristen način preživljanja prostega časa, vzgojo za življenje, poglabljanje vere v Boga, da sem pri skavtih pristno iskusila Božji blagoslov na 1001 način, da sem v skavtih našla podobno misleče ljudi, prijatelje za zmeraj in način, kako se trudim izpolnjevati Baden Powellovo naročilo, naj si prizadevamo pustiti svet za spoznanje boljši kot smo ga prejeli.

Zakaj sem skavtska voditeljica           

»Vedeti, da je vsaj eno srce lažje utripalo, ker si živel – to pomeni uspeti«, je menda nekoč zapisal Paden Powell. Malo za šalo malo zares, se mi zdi voditeljstvo eden od načinov, da po »BiPi-jevo« uspem ;) Nekaj je verjetno tudi na tem, da sem kot udeleženka od skavtov ogromno dobila in da se mi zdi edino logično in edino pravilno, da to (pre)dam naprej. Če pa pogledam v svoje srce in se iskreno vprašam, zakaj to počnem – je jasno, da zato, ker se najboljših stvari v življenju ne da kupiti z denarjem. Božo Rustja je to odlično ubesedil: »Res je, da z denarjem lahko kupim zlato posteljo, ne more pa mi denar kupiti sladkega spanja, v katerem uživam. Lahko mi kupi veliko krem, ne more pa mi kupiti zdrave kože. Lahko mi kupi razkošno hišo, a ne srečnega doma. Z denarjem lahko podkupim ljudi, ne morem pa kupiti zvestih prijateljev. Z denarjem lahko kupim knjige, ne morem pa kupiti znanja in modrosti. Lahko si kupim najlepše obleke, ne morem pa kupiti svojega dostojanstva. Z denarjem si lahko kupim celo drag pogreb, ne morem pa si kupiti večnega življenja v nebesih. Z drugimi besedami resničnih vrednost, kar je v življenju resnično vredno, tega z denarjem ne moreš kupiti.« Kot skavtska voditeljica okušam to na vsakem koraku, saj neprimerno več prejemam kot dajem. Res je, da vložim svoj čas, energijo in talente. Ampak, saj zato mi jih je pa Bog dal. Na koncu bom rekla le še to, verjetno sem skavtska voditeljica zato, ker se mi zdi, da tako izpolnjujem Božjo voljo in njegov fenomenalni načrt.

10 let stega DD1 - drugič (himna stega)

 Vedel si, da v naših srcih tli,
želja, da bi živeli kot BiPi.
Poznal si naše skavtske sanje
in kmalu vdihnil jim življenje.

Tako si
Prižgal nam iskrice v očeh
na usta nam narisal smeh,
med nami stkal prijateljske vezi
in varno vodil naše nore poti.

Želel si, da bi okusili
tvoj raj, na naši zemljici.
Dajal si nove nam izzive
in z nami prečkal vse ovire.

Tako nam
Prižigaš iskrice v očeh,
na usta vedno rišeš smeh,
med nami tkeš prijateljske vezi
in varno vodiš naše nore poti.

Srečen si, Dol-Dolsko zdaj živi
po skavtsko, kot si zamislil si.
Blagoslavljaj naše delo,
da se bo žvižgalo in pelo.

Tako boš
Prižigal iskice v očeh,
na usta risal nam boš smeh
med nami tkal prijateljske vezi
in varno vodil naše nore poti.

10 let stega DD1 - prvič (skupni tabor)

Kaj vse se je zgodilo v tem tednu dni, je na kratko težko zapisati. Kot vsak skavtski tabor je bil tudi ta edinstven. A kakorkoli obračamo, je ta vseeno izstopal. Za nami je že 10 let skavtske norosti in zadevo je bilo potrebno primerno obeležiti. SKVO (voditelji) + klan smo štartali že v soboto. No, če smo natančni so klanovci svoj potovalni tabor takrat že končali, zdaj pa so prišli na delo ;)

Ob koncu tega noronepozabnega tabora ugotavljam, da

- Me naši klanovci vedno znova presenečajo v pozitivnem smislu! Od priprave tabornega prostora, košnje, stopnic, do ognja sredi vode.

- Da imam najboljšega sovoditelja, ki me vztrajno spominja na to, kako je bit otrok (lubenica, peške…)

- Sem ponosna na vodnike in vodnice, ker so zreli, odgovorni, prvi med enakimi, ki so dali vse od sebe, da so bivše volčiče uvedli v četo

Oni res živijo iz skavtske molitve:
»Če mi bo breme pretežko, bom mislil na druge.
Če bom oslabel, bodo oni odnehali.
Če bom sedel, bodo oni legli.
Če bom dvomil, bodo oni rušili.
Če bom korakal na čelu, me bodo prehiteli.
Če bom žrtvoval roko, bodo oni dali kožo.
In če bom molil, bodo oni postali svetniki.«

- Vzgoja ni vedno prijetna, ne za tistega, ki vzgaja in ne za tistega, ki je vzgajan. Ampak je potrebna, ker skavti niso samo zabava, ampak tudi vzgoja za zrele in odgovorne ljudi, skavte, odrasle, kristjane in državljane.

- Da je bila odločitev voditeljev, da smo zaradi slabo postavljenega ognja prvi večer VSI (z voditelji vred) ostali brez zabavnega večera, ob kruhu in vodi – pravilna. Naslednji dan smo izkušnjo pri katehezah predebatirali skupaj z izvidniki, ki so brez izjeme podprli našo odločitev, povedali, da bi oni ravnali enako in da se zdaj zavedajo, da je postavljanje in prižig ognja - čast, večerni obred in pot do okusne večerje. Tega, da so bili vsi naslednji  taborni ognji prižgani s prvo vžigalico, mislim, da mi ni treba posebej poudarjati :)

- Da smo ljudje proti naravi in njenemu Stvarniku neskončno majhni – toča, ki je pobelila taborni prostor, tolkla, razbijala…

- Da je postavljanje jezu na Krki zahteven a povezovalen projekt – cel steg + starši. Vse za to, da je prijazen kmet lahko prepeljal Dixi-je čez reko.

- Da imajo naši starši ogromno skritih talentov, s katerimi so obogatili program na skupnem delu tabora.

- Da z dvema super pomočnicama tudi kuhanje golaža za 100 ljudi ni kakšna posebna umetnost – vse je enkrat prvič :)

- Da mamo nejbl kjut majčke J Že 10 let mavtamo, kurimo ognje, si podajamo roko, iščemo pravo smer, potujemo, pojemo in smo kerlci.

- Da lahko rečemo le BOGU HVALA, da razen os, žuljev, kakšne ureznine in užaganine, zvitih gležnjev ni bilo nič hujšega, da še vedno ne vem kje je tam zdravstveni dom.

-  Da lahko rečem le BOGU HVALA za najboljše voditelje – odštekani, usklajeni, uigrani, nazakomplicirani – skavti pač ;), izvidnike in vodnice, volčiče, klanovce in starše!

- Da lahko rečem le BOGU HVALA, da je z nami in blagoslavlja naša prizadevanja :)

Govoril boš, ko bom jaz molčal

Hm… Če bi mi kdo, kakšne 3 leta nazaj rekel za duhovne vaje v tišini, bi mu preprosto odgovorila:  »Super, ti kar. To pač ni zame.« Razen tega, da moraš biti tiho, kar je bila prva ovira in zame milo rečeno misija nemogoče, niti nisem prav dobro vedela, kaj je to in za zakaj bi jaz to sploh potrebovala. No, vedela sem, da to ni nekaj za na kruh namazat, kaj bolj se pa s tem niti nisem ukvarjala.

Pa se je zgodilo, da sta šli na duhovne vaje v tišini dve prijateljici. Vsaka na svoje, čisto nepovezano. Navdušeni sta mi pripovedovali o tej izkušnji – ne vem kakšen pridevnik bi uporabila. Ampak izžarevali sta neko posebno veselje, mir, navdušenje. Nekaj kar bi bilo morda vredno izkusiti. (Zdaj vem, da je takrat skozi Njiju sijala Božja ljubezen.) Očitno sem bila takrat v ravno pravem stanju, da so njune besede padle na dobro zemljo. Ravno prav utrujena, ranjena, nekaj mi je manjkalo…

Zdaj po tretjih duhovnih vajah v tišini, ko sem v duhovnem življenju in duhovnem smislu še vedno čisto na začetku, bi rekla samo to, da je vredno. Ker na liniji s Svetim Duhom gre lažje. Manjkrat brcneš v prazno, manjkrat zalutaš. Pravijo, da je v slogi moč – in če si na isti strani kot Bog…

Nekaj misli, izsekov, utrinkov …

Bog je prevelik kavalir, da bi se vsiljeval. Čaka, trka na srce, vabi, ljubi…

Tale verz iz pesmi mi je tako močan: »Govoril boš, ko bom jaz molčal, milosti delil«

Pri Bogu se godijo čudeži – to je 1x1 – še vedno in vedno znova.

Bog daje (mi želi dati, če le sprejmem), neskončno več od tega, kar prosim.

Ene stvari ti postanejo neverjetno kristalno jasne. Ko spucaš umazana očala, slečeš starega človeka, se znebiš kamnitega srca in sprejmeš meseno srce, ko postaneš nova stvaritev, ko začutiš, da si sprejet, da si ljubljen, da si Božji otrok…

Bogu namreč nič ni nemogoče!

petek, 17. julij 2015

En tak čist navadno poseben dan

Končno sva uskladili urnike – ona je imela dela prost dan, jaz itak počitnice J in ker avta pač ne kupiš vsak dan, sva morali njeno novo pridobitev na nek način obeležiti.

V bistvu je bil zame dan na pol presenečenje – obožujem presenečenja, sploh če so tako prijetna. Vedela sem le, da rabim kopalke. Končnoo – letos prvič ;)

Zjutraj ob osmih, ko je bilo za menoj že pravo malo potovanje (z avtom in 3 avtobusi – eni se pač radi vozakamo), me je pobrala na avtobusni postaji. Prisedla sem v njenega jeklenega konjčka in odpeljali sva se do prve bencinske črpalke - pravzaprav tudi edine v tistem dnevu. »Mi pomagaš nafilat gume – sm računala nate, ker skavti to vse znate«. Priznam, da do zdaj še nikoli nisem pomislila, da imajo skavti in filanje gum kaj veze – ok, razen na potovalnem taboru s kolesi ;) Zabavala sem se ob zaskrbljenih pogledih vojakov, ki sta se peljala mimo in se spraševala, ali ti dve gospodični vesta kaj dalata, oz. ali bodo gume polnjenje preživele - ne preveč prazne in ne preveč polne ;) Naj povem, da so uspešno prestale preizkus in naju cel dan varno vozile okoli. Ko sva parkirali pred njihovo hišo, me je najprej pozdravilo par sončkov – tudi ona ni edinka. Nad drugim zajtkom v tem dnevu se nobena od naju ni pritoževala. Od mojega prvega zajtrka je minila že cela večnost, tako da je spomin nanj že rahlo zbledel ;) In bela kavica je po tistih kratkih a sladkih 4,5 uricah spanja name delovala več kot blagodejno.

Pot na Kurešček, kjer Marija deli mir je bila prijetna za oko in uho, lasje pa se nad vetričem tudi niso pritoževali. Nekaj korakov ob križevem potu, hvaležnost, misel na to, kako lepo bi bilo če bi lahko ustavili to norijo današnjega sveta. Prošnje v srcu in tiste skupne, na glas izrečene. Ker pač vrjameva v besede...

"Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v keteri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi." (Mt 18,19-20)

Naredili sva še nekaj slikic za spomin in bil je čas, da uporabiva tudi kopalke. Nekaj kilometrov poti je minilo kot bi mignil. Avto je ustavil ob Bloškem – Volčem jezeru. Bil mi je takoo znan in kmalu sem ugotovila zakaj. Pred tremi leti sta nam gozdič in travnik ob jezeru služila za prenočišče (potovalni del Tabora voditeljev – Ogenj v meni 2012). Dekca, sonček, voda, prijateljstvo – z besedami in brez njih. Ne vem, kdo je takrat v rokah držal čas – ker ga je občutnooo pospešil.
V želodčkih je začelo kruliti, a kaj ko med tednom tam ni tople ponudbe, nad sendviči pa sprva nisva bili preveč navdušeni. V avto – bova že našli kaj na poti. Ja, eno obnavljajo, v eni bi predolgo trajalo in ostal nama je le Mercator. Sendvič, burek.. . – in vsaka en gromozanski sladoled ;) malo sva zamenjali vrstni red glavne jedi in sladice, saj bi od slednje po kosilu ostalo bore malo. A ko sva zmazali sladoled, sta bila najina želodčka za takrat polna, torej je glavna jed še malo počakala. Odpeljali sva se k njej... še malo poklepetali – am ja, nama pač teme za pogovor nikoli ne zmanjka :D

In avtobus me je odpeljal proti Ljubljani, kjer sem obiskala še birmanskega botra. Svetemu Duhu hvala za modrost, ki mi jo je naklonil pred več kot sedmimi  leti. Ker botra izbiraš enkrat - za zmeraj. Nekaj besed o tem in onem, a kar je bilo najpomembnejše. Ne vem, če me je katero povabilo kdaj in če bi me lahko še katero v prihodnje tako razveselilo kot to – povabilo k sodelovanju, kot animatorka, tam, takrat. Zdaj si upam sanjati, da bom tisto vzdušje, energijo, naboj, mir, blagoslov in čisto nedolžno pristno otroško veselje, ki sem ga doživela kot otrok in nekaj let  kot animatorka na duhovnih vajah in pevskih vikendih v Želimljah (pod Petrovo taktirko) - takrat in samo takrat – doživela še kdaj :D sicer drugje, v malo drugačni obliki, malo starejša, a pod istim vodstvom in z istim Božjim blagoslovom!!

Vožnje z avtobusom na drug konec Ljubljane ne bom opisovala. Rekla bom samo to – niti enourna vožnja z avtobusom s pokvarjeno klimo, ki greje namesto hladi, tako da smo bili potniki ob izstopu dobesedno skuhani oz. vsaj tako mokri, kot sem bila dopoldne jaz, ko sem prišla iz jezera, ne more zmanjšati hvaležnosti in pokvariti navdušenja nad tem čudovitim dnem.

ponedeljek, 13. april 2015

Velika sobota

Velikonočna vigilija

7 Božjih besed skozi moje življenje.

1. berilo: 1 Mz 1,1–2,2
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog je videl vse, kar je naredi, in glej, bilo je zelo dobro.

Bog me je ustvaril kot žensko (1Mz 1-2), me stkal v materinem telesu in vpisal v knjigo kakšen bo vsak moj dan (Ps 139). Ustvaril me je, ker me ima noro rad in ker želi, da sem srečna in da pustim svet za spoznanje lepši kot sem ga prejela (Baden Powell).

2. berilo: 1 Mz 22,1-18
Abraham in Izak. Ko sem bila kot birmanska botra na srečanju za starše in botre je predavateljica vzgojo v puberteti osvetlila skozi ta odlomek.

Od mojega rojstva je preteklo nekaj let in prišla so tista leta, ko vzgoja ni preveč prijetna. Oči je vedno ravnal po Božji volji, čeprav je bilo težko njemu in je bilo težko meni. Včasih sem se počutila, kot da mi prav on na tem svetu dela največjo škodo, da me najbolj muči in to me je ubijalo. Vem, da je bilo vse to izključno iz ljubezni do Boga in do mene.

Ampak itak pravijo, da vzogja še nikoli ni bila prijetna, je pa potrebna, da lahko mladostnik začne stopati v življenje kot kolikot toliko zrela oseba.

Ne rečem, da se v vsem strinjam z njim, in da bi jaz ravnala enako, ker se ne strainjam, in ker ne bi ravnala enako.

In čeprav mi je bilo marsikdaj težko, je bilo verjetno potrebno in sem hvaležna. Ker vem, da je Bog poskrbel zame, in da bo skrbel še naprej. »Zato je Abraham tisti kraj imenoval `Gospod bo preskrbel´, kakor pravijo danes: `Na gori Gospodovi bo preskrbljeno´«

3. berilo: 2 Mz 14,15-15,1
Mojzes izpelje Izraelce iz Egiptovske sužnosti. In mene je On rešil, osvobodil zamer in sovraštva, ki sem jih nekrščansko gojila do nekaterih oseb v mojem življenju. Izpeljal me je iz sužnosti negativnih čustev. Kot je zakrknil srca Egipčanov, je zakrknil tudi to, kar je bilo slabo. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5,17)

4. berilo: Iz 54,5-14
»Da, kakor ženo, ki je zapuščena in v duši žalostna, te je Gospod poklical, kakor ženo iz mladosti, ki je zavržena, govori tvoj Bog. `Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim´, govori Gospod, tvoj odkupitelj. / `Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaklnila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala,´ pravi tvoj usmiljeni, Gospod.

Komentar ni potreben.

5. berilo: Iz 55,1-11
Čeprav bi jaz v mojem življenjeu (ki je mimogrede dar od Boga) včasih najraje naredila kar po svoje, VEM, da »Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota,« govori Gospod. »Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi poti in moje misli nad vašimi mislimi.« In zato ZAUPAM oz. se trudim Upati, Zaupati in Verjeti.

6. berilo: Bar 3,9-15,32-4,4
»Poslušaj Izrael, zapovedi življenja, prisluhnite, da se naučite preudarnosti.« »To je knjiga Božjih zapovedi, postava, ki biva vekomaj.« »Če bi hodil po Božji poti, bi vekomaj prebival v miru.«

Lahko reči, lahko razumeti, težje storiti.

Ampak, na kratko – ves point tele Božje besede: Če se bom jaz držala Njegovih zapovedi ( »To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke.« (1 Jn 5,3)), bo tudi On izpolni vse svoje obljube. Zakoon!!

7. berilo: Ezk 36,16-17a,18-28
»Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha položim v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih spolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.«

Če ni tole nora obljuba. Ki jo uresničuje in spolnjuje vsak dan znova, brezpogojno in zvesto.

. . .

In prižgejo se luči, zvonovi zadonijo, orgle zaigrajo in zapoje se SLAVA!! Meni osebno nepopisen občutek.

nedelja, 05. april 2015

Veliki petek

Na nek način nabolj žalosten dan v človeški zgodovini.

Tudi moj veliki petek je bil na nek način križev pot. Čeprav se na noben način ne more primerjati s Jezusovim, sem čutila, da je Jezus s mano.

Po obredih velikega petka, smo imeli v cerkvi križev pot. Za moje pojme eden bolj življenjskih. Odrešujoč, osvabajajoč. Prepričana sem, da je to milost, ampak preko postaj križevega pota je Jezus, če smo mu dopustili, ozdravljal naše odnose – z bližnjimi, sabo . . .

4. postaja, ko Jezus sreča svojo žalostno mater, pomislim na mojo mami, sedi poleg mene. Zame živ zgled čudovite matere. Svetniška, ljubeča, nežna, skrbna, vse bi naredila za to, da bi se imeli lepo, da bi se imeli radi, da bi se dobro počutili. Daruje se za našo družino vsak dan znova. Ko mi je težko, je tam zame. Vem, da po družinski večerni molitvi in času, ki si ga vzameta zanju in za njun zakon, z očitom vsak večer molita zame in za vse otroke.

Kako malo ji vrnem, kako včasih to premalo cenim, kako včasih težko vidim dlje od lastnih potreb in želja. Ampak vem, da mi ona odpušča in da mi Jezus odpušča.

5. postaja, ko Simon in Cirene pomaga Jezusu nositi križ. Moj oči. Zgled načelnega, odgovornega, odločnega, pogumnega, vernega moža in očeta. Kako pomemben je oče odraščajočim otrokom. Da postavi meje, daje zgled, da da potrditev in zagotavja varnost. Tudi on je samo človek, ki je vzgajal in vzgaja z ljubeznijo in v najboljši veri in zdaj, ko gledam nazaj se mi zdi, da vem, zakaj je bilo marsikaj potrebno, čeprav ni bilo prijetno. In vem, da sem mu povzročala bolečine in vem, da tudi njemu ni bilo lahko, pa je kot oče iz ljubezni to prenašal, ker je vedel, da je prav. In Jezus osvobaja in odrešuje tudi tam in predvsem tam kjer boli.

Ob Jezusovih padcih se sprašujem, kako se jaz pobiram po padcih, se poberem in grem dalje ali obležim.

Z Jeruzalemskimi ženami, kakšni so moji odnosti s prijatelji, v župniji, v skupnosti . . .

Ob Jezusovi smrti, ali zmorem umreti sebi – se odpovedati sebi in svojim željam, lastni volji in prisluhniti Njemu, kaj mi želi povedati, kam me usmerja in kaj želi od mene.

Ampak za vsakim križevim potom in za vsakim velikim petkom . . .

Veliki četrtek

Nekaj besed, ki mi jih je v teh dneh Gospod spregovoril na srce . . . (nekaj pa že malo prej).

Čudež, ko je Jezus pri zadnji večerji kruh in vino spremenil v svoje telo in kri je sicer malo manj plastičen kot tisti, ko je vodo spremenil v vino, ima pa precej večjo težo in globlji pomen. Ko pri sveti maši vedno znova Nanj prelagam svoje skrbi, bremena, dvome, ko Mu darujem kar me teži, On s spremenjenjem kruha in vina spremeni tudi te moje človeške darove – spremeni jih po Božje, naredi jih svete in mi take nove, Božje vrne s svojim telesom pod podobo kruha. Mislim, če ni to noro?

Kot je Jezus po zadnji večerji povabil učence naj z Njim molijo, čujejo in bedijo v vrtu Getsemani, tako je povabil tudi nas, naj preko Njegovega delovanja v življenju apostolov premišljujemo, kaj pa On počne v našem življenju.

MATEJ – goljufiv cestninar, prevarant. A na Jezusovo povabilo »Matej, hodi za menoj«, je pustil vse in šel. Spremenil svoje življenje za 180°. Jezus ga je poznal že takrat, tako kot pozna mene. »Preden sem se rodil si vedel, kakšen bo moj obraz, roke, srce, stkal si me v telesu matere in vpisal v knjigo, kakšen bo vsak moj dan« (S podobnimi besedami v Ps 139). In Jezus je vedel, da bo Matej od takrat zvesto hodil za njim.

Kaj pa jaz? Pa moja zvestoba? Sebi, dani besedi, obljubi, prepričanjem, družini, prijateljem, domovini, Bogu stvarniku . . . ?

JAKOB – Bil je učenec, ki bi za Jezusa naredil vse. Nobena gora previsoka, nobena reka pregloboka.

Jaz pa se pogosoto počutim tako majhno...
»Oh, Gospod BOG, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček.« A GOSPOD mi je odgovoril:
»Nikar ne govôri: deček sem;
kajti h komur koli te pošljem, boš šel,
in kar koli ti ukažem, boš govoril.
Nikar se jih ne boj,
saj sem jaz s teboj, da te rešujem. (Jer 1,6-8)

ANDREJ – Učenec, ki je vztrajno in potrpežljivo iskal - Jezusa, vero, svoje poslanstvo.

»Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Lk 11,9-10)

In Jezus mu je obljubil, da bo spremenil njegovo srce v tistih treh dneh, med najtežjim in najbolj veselim dnevom v človeški zgodovini.

In vem, da spreminja tudi mene, da krepi mojo vero in mi kaže pot.

Gospod naj te vidm in ljubim v vsakem človeku, naj gledam s Tvojimi očmi, tako kot nas ti vidiš popolne v naši človeški nepopolnosti.

JUDA – Sinonim za izdajstvo. Bila je skušnjava in ji je nasedel. Tako kot jaz – pogosto. Ampak! Če Juda Jezusa nebi izdal, nebi bilo smrti – odlično, ampak tudi nebi bilo zmage nad grehom in smrtjo in nebi bilo našega odrešenja – to pa nebi bilo več tako odlično. Mi vsi, od prvega do zadnjega, bi bili večno pogubljeni.

Judu je bilo žal, breme je bilo pretežko, krivda prevelika. Hudič prepičal, da je njegov greh prevelik, da zanj ni rešitve, da zanj ni odrešenja. Debela LAŽ. Božje usmiljenje je neskončno, njegova milost neizčrpna.

Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg. (Iz 1,18) In to zgodi vedno, ko stopim iz spovednice.

PETER – Tako človeški. Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.

»To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« (Mt 26,34)

Bilo ga je strah, bilo je nevarno.

A Jezus mu je odpustil. Zanj je imel namreč pripravljeno veliko poslanstvo.

»Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,18-19)

Tako velja za vsakega od nas – več kot ti je dano, več se bo od tebe zahtevalo.

JANEZ – Ponižen. Na poti h grobu je Petra prehitel, videl kamen odvaljen in prazen grob, vendar ni vstopil. Počakal je in dal prednost Petru.

Sebe tudi nikdar ni imenoval z imenom, ampak »oni drugi učenec« ali »učenec, ki ga je Jezus ljubil«.

Ponižnost. Kolikokarat jaz kaj storim le zato, da bi bila deležna pohvale ali občudovanja.

TOMAŽ – Neverni Tomaž. Pretresen nad grozotami velikega petka je pobegnil in se skril. Štiri dni je taval, iskal in premišljeval.

Po tem nečloveškem Kristusovem trpljenju je zadnja stvar na svetu, ki bi jo verjel, da je po taki smrti mogoče vstajenje. Tudi pripovedi žena in apostolov so bile zanj le prazne zgodbice. A Jezus mu je prišel naproti, tako kot prihaja k meni.

»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)

Kako včasih jaz težko verujem, čeprav vem in sem prepričana o Božji ljubezni do mene. Ampak včasih moram to kot Tomaž občutiti tudi na svoji koži. Zato sem hvaležna za vse ljudi, po katerih mi Bog kaže svojo ljubezen – tako živo in otipljivo.

četrtek, 26. marec 2015

Odločitve . . .

Zaradi tistih, ki sem jih sprejela včeraj, sem danes tu kjer sem (ni zraslo na mojem zelniku, ampak zdele ne vem, kdo je tole povedal).

Zakaj se je včasih kaj takooo težko odločiti. Na primer zdajle, ko to pišem, namesto, da bi pretehtavala, kakšno odločitev bom sprejela in sporočila jutri. Toliko neznank, toliko manjkajočih informacij – vsaka stran ima svoje pluse in svoje minuse . . . In preprosto premalo časa. Ne maram sprejemanja odločitev na hitro, sploh pa ne pri tistih, ki so sorazmerno pomembne.

Nekatere odločitve pa so skrajno enostavne, lahko rečem celo logične ali samoumevne, kot to, da v petek zvečer ne grem zlivat vase enormnih količin opojnih substanc, ampak posvetim nekaj časa skavtom, da jih vodim in usmerjam, tako kot so, ko sem bila v njihovih letih, drugi mene.

Včasih, se je smiselno odločiti bolj na hitro (sploh če v želodčku že kruli), v smislu kateri študentski meni bi mi teknil danes, včasih pa si vzamem čas in stvar malo prespim. »Cindrella is proof that a pair of shoes can change your life« ;) Da ugotovim, kako mi bo nov par čevljev spremenil življenje :P

Včasih se odločam povsem instinktivno, ker se mi tako pač zazdi – se usedem v avto in odpeljem na ples, ali prisedem k prijateljici in se odpeljeva na primorsko na izlet, pa še kaj ;) Ob drugi priložnosti pa stvar temeljito premislim – trenutno je aktualna tema za diplomo, par let nazaj – kaj bom študirala itd.

Nekatere odločitve imajo manjšo težo (pa se vseeno ne znam odločiti) – katera dva okusa sladoleda od 20 bi se prilegla namesto odpadlega predavanja ali s katero od 30 vročih čokolad se bom pogrela po sprehodu na hladen zimski dan. Prijateljica je rekla, da me bo naučila hitrejšega odločanja in zdi se mi, da se rezultati malo že poznajo :). So pa tudi odločitve – tiste življenjskega pomena. Kakšno je moje poslanstvo, kaj Bog želi od mene… za katere si je vredno vzeti čas.

Pogosto se zgodi, da se odločim, kar med tem, ko o dilemi pripovedujem ali se s pogovarjam s kom, ki mi je pripravljen prisluhniti (zdi se mi, da sem enkrat slišala, da je to ženski način reševanja težav, dilem, problemov . . . - morda pa res  menda je pri fantih to malo drugače. Ok, malo stereotipov in posploševanja.

Malo drugače je pri kakšnih res pomembnih rečeh. Molim, se priporočam Sv. Duhu in ČAKAM… Dokler ne dočakam odgovora direkt od Boga – včasih mi pošlje toliko namigov, drugič spregovori po drugih ljudeh, včasih meni v srce – na sprehodu, v hribu, med tekom, takrat ko utihnem, izpraznim misli (Pesem Oče pravi tako: »Govoril boš, ko bom jaz molčal, milosti delil . . .«). In On včasih govori res tako očitno, da se lahko le ozrem navzgor in rečem »Hvala Jezus! Vem, da si bil to Ti«.

Včasih na moja vprašanja in prošnje odgovori takoj, včasih ne. Je pa Bog vedno pravočasen, čeprav se mu nikoli ne mudi. Čeprav sem včasih nepotrpežljiva in dvomim in ne zaupam. Ampak tu se začne vera – da je Božji načrt boljši kot moj, ker on vidi malo dlje kot jaz, ker me ima bolj rad, kot se imam včasih jaz in ker bolj kot jaz ve, kaj potrebujem (čeprav jaz po človeško včasih mislim drugače).

Zato molim… da bi se jutri pa tudi sicer prav odločala

Pridi Sveti Duh napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni, pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje zemlje.

sobota, 28. februar 2015

Večno mesto . . .

Prva stvar, ki mi pade na pamet ob tem je, da se se mesto Rim nazaj prebere MIR – kako pomenljivo. Med asociacijami se znajde tudi to, da se menda reče, da gre ženska v Rim, če pričakuje otroka. Spomnim se še na knjigo z naslovom Vse poti vodijo v Rim. Meni osebno odlično branje, osebno pričevanje o spreobrnenju. Zakaj rimokatoliška vera? Menda sta bila tam tudi mami in oči, še kot fant in dekle. Tudi mene že vežejo spomini na Rim izpred nekaj let.

»Maaaaaaarinka. Maš kej frej od 23. – 26. Februarja? Pa bi rabla mal duhovne izpopolnitve pa en hud trip«

Tale sms je priletel enkrat sredi januarja. V tem tednu se mi že začnejo obvezne vaje na faxu, eno ful pomembno predavanje, vikend pred tem imamo zimovanje, po tem me čaka še en velik izpit, odhod je enkrat sredi noči, kako bom prišla na zbirno mesto... Ta in podobna vprašannnja so se podila po moji zmedeni glavi. Ampak vabilo je bilo vseeno precej mikavno. Včasih, ko ne vem, kako naj se odločim, vse skupaj malo prepustim. Zih mi bo dal Jezus kkšno znamenje. In res – brez problema sem menjala skupino pri dvojih vajah, tisto predavanje se je iz meni neznanega razloga prestavilo za en teden . . . in za piko na i sem dobila še prevoz skoraj od doma direkt do zbirnega mesta. Več kot dovolj dokazov za to, da je tole po Božji volji.

Res je, da mi je bil program ogledov precej znan, saj je bila srednješolska ekskurzija v Italijo precej izčrpna. Morda pa res velja, da če z desno roko čez levo ramo vržeš kovanec v Fontano di Trevi, se boš v Rim še vrnil. Kljub vsemu, pa je bilo sedaj drugače. Takrat ekskurzija, zdaj romanje. Takrat srednješolka, zdaj študentka. Takrat s sošolci in profesorji, tokrat z več neznanimi kot znanimi obrazi.

Enkrat sem prebrala naslednje besede: »Ni tako pomembno kam greš, bolj je pomemno s kom greš«. Vsekakor se pod tole podpišem. Vsa umetnost ni pol tako veličastna, če nimaš prijatelja s katerim bi skupaj občudoval in se veselil.

Začeli smo po stopinjah sv. Frančiška in sv. Klare v Asiziju, s sveto mašo za Božje varstvo in blagoslov na naših poteh. Ob filmu smo spoznali (obnovili) njuno svetniško življenje. Se ustavili v cerkvi Angelske Matere božje, v kateri se nahaja Porcjunkula – Frančiškov najljubši prostor.

Bazilika sv. Petra v Vatikanu je od lanskega leta tudi grob sv. Janeza Pavla II., meni tako ljubega svetnika. Je ena od štirih bazilik s svetimi vrati, ki jih samo ob svetem letu odpre sam papež, sicer so zazidana. Razgled s 138 m visoke kupole, selfiji . . . mislim, da število fotografij s tega romanja presega vse do sedaj. Druga bazilika s svetimi vrati je bazilika sv. Pavla izven obzidja, kjer je upodobljenih vseh 266 papežev, vključno s papežem Frančiškom. Sem spadata še bazilika Marije Snežne in Janeza Lateranskega.

Forum Romanum, Panteon, Kolosej – antični Rim, katakombe, romantične Španske stopnice in njamsi tortica v bližnji fensi restavraciji, Michelangelov Mojzes z rožički (le zaradi napake v prevodu iz hebrejščine v grščino) . . .

Po kolenih smo se »sprehodili« še po stopnicah, po katerih se je Jezus bližal Pilatu in so jih po zaslugi sv. Helene cesarice prenesli iz Jeruzalema v Rim.

Cerkev in grob sv. Katarine Sienske mi bosta ostala v spominu predvsem zaradi besed, ki jih je nekoč izrekla: »Bodi to kar si, postajaj, kar Bog želi od tebe in razsvetlil boš ves svet«.

Našel se je tudi čas, da smo se v molitvi obračali na nebeščane, prepetih pesmi je bilo veliko (pravijo namreč, da kdor poje dvakrat moli), dobesedno smo se držali tudi besed iz Psalma 32,11: »Veselite se v Gospodu, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu«, za kar je vestno skrbel tudi naš duhovni vodja.

Večkrat, ko v življenju nisem vedela, kaj naj naredim in kako naj se odločim, sem se vprašala, kaj bi na mojem mestu naredil Jezus? Nisem pa vedela, da obstaja tudi film s tem naslovom. No, zdaj vem in prvim, da je vreden ogleda.

Po cestah smo se sprehajali po italijansko, jedi makarone za predjed in pice za glavno jed, spregovorili kakšno besedo po italijansko, barantali s črnci, imeli večer domače glasbe...

Pod izvrstnim strokovnim vodstvom, zabavnim in posvečenim duhovnim vodstvom, ki je poskrbelo, da se z romanja nismo vrnili nevedni (kulturno, geografsko, zgodovinsko, teološko in duhovno . . .), je vse dobilo pomen. Če Bog da, si želim kaj podobnega ob prvi priliki ponoviti.

Tekom romanja je Bog sipal na nas Blagoslov v taki in drugačni obliki – s sončnimi žarki in dežnimi kapljicami, s svojim varstvom in srečnimi potmi, prijetnim vzdušjem in nepozabnimi spomini, ki bodo za vedno zapisani v srce.

Bogu hvala za vse, še posebej pa predragi A., ki je »kriva« za to, da sem šla ;)

petek, 27. februar 2015

Zig Ziglar: Dvorjenje po poroki

Dvorjenje po poroki (Zig Ziglar) - ta model raztura, res  (ne nisem poročena al pa kej podobnega, ampak knjiga je polna resnic, zabavnih vstavkov, citatov, modrosti, izkušenj, zgodb iz njunega zakona in življenja, nasvetov... če jih samo nekaj navedem:

Bog je ustvaril žensko iz moškega telesa s točno določenim namenom. Nič ni vzel iz njegove glave, da ga nebi nadvladala, niti iz njegovih nog, da je nebi poteptal, tembeč jo je ustvaril iz njegovega rebra, izpod zaščitniške pozicije njegove roke, da lahko po cesti življenja hodita drug ob drugem. (neznan avtor)

Mnogi ne vedo, da prvih sedemindvajset let najinega zakona svoji ženi nisem omogočal prave finančne neodvisnosti. To sicer ne pomeni, da sva bila v hudi stiski z denarjem, sva pa bila v mnogih finančno zelo tveganih situacijah... vse dokler nisem tako obubožal, da sem si moral poiskati službo. V vseh tistih letih moja Rdečelaska ni niti enkrat potarnala: »Če bi imela več denarja, bi lahko...« Vedno je poudarjala: »Saj bo bolje, dragi moj; jutri bo vse drugače.« Ljube dame, ne morete si predstavljati, koliko mi je takrat pomenilo to, da sem imel ob sebi nekoga, ki mi stoji ob strani in navija zame vsak dan in misli name prav vsako noč. (Zig Ziglar)

»Vsaka žena si želi moža, ki jo posluša, razume, zaupa vase, ima stabilno službo, je zanesljiv, ima vizijo, je vztrajen, skromen in si prizadeva za boljši zakon.« (dr. Richard Furman)

»Hočem pa, da veste tole: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženske je moški, glava Kristusa pa Bog.« (1 Kor 11,3)
Ne poznam nikogar, ki je hrati poročen in srečen in ni 100 odstotno zvest svojemu partnerju. (Zig Ziglar)


Le pogumni znajo odpuščati. Slabiči nikoli. To ni v njihovi naravi. (Robert Muller)

Molitev:
»Bog, usmili se nas, da bomo z vedrino sprejeli stvari, ki jih ni možno spremeniti, pogum, da bomo spremenili stvari, ki jih lahko spremenimo in modrost, da jih bomo znali razlikovati.« (Reinhold Neibuhr)

Trije nasveti, ki bodo prispevali k uspešnemu zakonu:
1) Vsak dan glasno molite
2) Vsak dan berite Sveto pismo
3) Redno zahajajte v cerkev
(Zig Ziglar)

Ljubezen je kot pečen indijski krompir (razlaga v knjigi) 

Vsa ta leta, ko potujem in predavam, opažam, da je moja žena danes lepša kot je bila na sam poročni dan. Povedano po resnici, so to mojo opazko sprejeli zelo čudno, tudi meni samemu ni bilo vseeno, ko sem jo izrekel. Kot vsi moji vrstniki, nase gledam kot na realnega in izkušenega moža. Pa vendar je izjava, da je »zrela babica pri svojih šestdesetih letih lepša, kot je bila na svoj poročni dan, ko jih je imela osemnajst, zelo drzna... Spoznanje se mi je razkrilo v letu 1986, ko sem se udeležil skupinskega izleta v Izrael... Zdelo se mi je, da je v tistem trenutku Bog spregovoril z mano. To je bilo zame nekaj izjemnjega, dotlej sem imel podobno izkušnjo sedem ali osemkrat. Z Bogom se pogovarjam vsak dan preko Svetega pisma, tod tistega nedeljskega jutra je osvatlil mi je osvetlil moje misli in mi pojasnil, zakaj se mi zdi žena lepša, kot takrat na najin poročni dan. Pojasnil mi je, kot lahko pojasni le ljubeči oče, da jo lahko tokrat gledam skozi Njegove oči, vsi pa vemo, da On vidi vse nas v popolni luči. To je bilo izjemno doživetje! Vse mi je bilo kristalno jasno. Ljubezen, prava ljubezen je čudovita izkušnja. Vredna truda, čakanja in molitve. (Zig Ziglar)





Ta moj nori avgust (2014)

Tole so še moji stari dolgovi . . . in ker je razpoloženje ravno pravo in navdušenje nad pisanjem nekoliko večje kot nad učenjem za naslednji izpit – je očitno ravno pravi čas ;)

Kot sem že enkrat omenila je bil ta poletni mesec več kot natrpan. Nekdo je ob koncu moje pripovedi celo dejal, da »če nebi vedel koliko dni ima avgust, bi po moji pripovedi sklepal, da jih ima vsaj 46«.

Pravzaprav se je začelo že ob koncu julija, ko sem pripravljala kar se je pač dalo (nekaj daril, čestitk, presenečenj – malo šivanja, malo risanja po posteljnini in blazinah, pomoč pri izdelavi naprsnih šopkov in mašen itd.). Po poroki v soboto se je s ponedeljkom začela praksa v okviru faksa – 4 tedni. Ob prvem tednu prakse sem razen ene super dekliščine do konca pripravila presenečenje, ki je mladoporočenca pričakalo zjutraj v stanovanju, organizirala sestanek za šrango in razdelitev zadolžitev, spekla poročno torto in tako pripravila vse potrebno za soboto. Takrat sem torto dostavila, bila na poroki, s prijatelji zrihtala stanovanje in zvečer prijetno utrujena padla v posteljo vedoč, da je to šele »uizi« začetek. Prihodnji teden je bil razen prakse precej miren. Seveda so potekale še zadnje priprave na oratorij, ki je sledil. Zaradi prakse sem bila, kot voditeljica bolj leteča. Naslednja nevesta in ženin sta me prosila, če bi z ženinovim prijateljem organizirala piknik s fantovščino in dekliščino (v soboto po oratoriju). Nekje v tem urniku se je našel še čas za kavo za okvirno načrtovanje, sledilo je miljon mailov, nekaj tuhtanja, zbiranja idej . . . in izvedba. Ko smo zjutraj vsaj približno pospravili in je adrenalin počasi popuščal sem začutila, da sem izčrpana. V tednu, ki je sledil, se je vse samo še stopnjevalo. Poročna torta, načrt za šrango in kakšno potegavščino v stanovanju in seveda pisanje poročila o praksi, ki se je zaključevala. Ker vse kar me je čakalo v soboto še ni bilo dovolj, je umrla stara teta, zato smo imeli v soboto še pogreb. Sobota: zelooo zgodnje ustajanje. Šranga pri nevesti. Na pogreb in kosilo (pogrebščina). Domov zaključit poročno torto. Poroka. Voščevanje. Hop v stanovanje – priprava presenečenja. Domov po torto in odhod na ohcet. Ohcet. Domov. Padec v posteljo. Nekam je bilo potrebno stlačiti še atovo osemdesetletnico – in ta nedelja je bila ravno prava. Torej kosilo in praznovanje. Pakiranje, ker smo v ponedeljek začeli s skavtskim taborom (jap, tako je to, če si skavtski voditelj). Bilo je naporno ampak izvrstno. Za en dan sem žal dobila vročino (+boleče grlo in kar paše zraven) – ampak je bilo to (Bogu hvala) ravno takrat, ko so izvidniki in vodnice odšli na hike (potep), tako da sem do njihove vrnitve že skoraj prišla k sebi. Ko smo v nedeljo zaključili s taborom in sem prišla domov in se zavedla, da je 31. avgust in, da sem preživela – ja, ta občutek bi težko opisala, morda bi lahko rekla – neprecenjivo ;)

Tako bom rekla – bilo je naporno, zelo naporno, ampak bilo je vredno in z Božjo pomočjo se je vse dobro izšlo. Potrebovala sem sicer nekaj dni, da sem prišla k sebi. Ampak bil je to mesec, ki me je obogatil z veliko nepozabnimi spomini za kar sem iz srca hvaležna.

Za konec bom rekla samo to – vsi imamo 24 ur časa na dan. Od nas je odvisno kako ta čas, ki nam je dan, porabimo – izkoristimo ali zapravimo. V tem času se da narediti nepredstavljivo veliko. AMPAK! Potrebno se je tudi umiriti, si vzeti čas zase, se spočiti, podoživeti. In ta čas je potreben in dragocen.