torek, 31. december 2013

Človek se spreminja, ko v njem živi Božja ljubezen ...

Če se ozrem nazaj in malo pomislim, bi lahko rekla, da se zadnjih nekaj let do letošnjega septembra nisem kaj dosti spremenila. Mislim tako - v pogledu na svet, v značaju…

Bila sem -
mau al pa fejst naspidirana, nekateri bi rekli hiperaktivna, malo stvari oz. dogodkov je šlo mimo mene, ne da bi bila zraven, extra zgovorna, jakost s katero sem govorila so nekateri primerjali z zvočnim onesnaževanjem, všeč mi je bilo, če je obveljala moja, precej težko sprejela drugo mnenje, bila sem pobudnica v vsem - za akcijo, v prijateljstvih, v odnosih, bila sem močna (vsaj navzven), dajala vtis, da mi nikoli ni težko oz. tega nisem priznala drugim in pogosto niti sebi, hitela sem – non stop, nisem se znala ali pa se nisem želela ustaviti, da nebi šlo kaj mimo mene, večinoma so stvari, ki sem si jih zadala uspele…

AMPAK… je to to ? v čem je smisel ?

ni bilo vse slabo in tudi ne vse dobro (čeprav sem tako mislila)

ČLOVEK SE SPREMINJA, KO V NJEM ŽIVI BOŽJA LJUBEZEN

dolgo je trajalo preden sem spoznala… da ni bilo vse optimalno, da mi je On odprl oči in da sem videla drugače

kako je bilo najprej težko, ko sem preizkušala, ali zmorem nekam »ne iti«, in kako prijetno, ko sem spoznala, da ni treba, da sem povsod zraven in da se kaj komot zgodi tudi brez mene in da mi kljub temu nič ne manjka…
kajti ni smisel v tem, da sem povsod zraven a hkrati nikjer, ker sem tako izčrpana, da na zmorem v polnosti živeti in doživeti sedanjega trenutka!

zgovornost, gostobesednost… ja, res ni vedno slaba, ker včasih ustvari prav fajn vzdušje, ampak – kako prijetno je tudi, ko si lahko skupaj in si lahko tiho, ker pogled in objem povesta več, ker ni potrebno, da samo govoriš, ampak da SI

res je, da tudi ni potrebno da govorim tako naglas, kajti če me bo kdo želel slišati mi bo prisluhnil, pa še bolje je za moje glasilke – da bom lahko še naprej pela, saj pravijo, da kdor poje, dvakrat moli (to se pa že splača ;)

zame pomembno spoznanje je bilo tudi, da je mnogo pomembneje kot »imeti prav«, »ohraniti dober odnos«, in da me prav vsak človek, če mu prisluhnem, lahko nekaj nauči, pokaže še drug zorni kot

še ena prijetna posledica tega, da ni potrebno, da dam vedno jaz pobudo, da vedno jaz začenjam; kajti za prijateljstvo, za odnos sta potrebna dva in k temu vsak prispeva svoj delež. kako prijetno je, ko te v nabiralniku pričaka kuverta naslovljena nate, ko te pred vrati pričaka lično zavito darilo, ko dobiš povabilo na ples in v zahvalo poljub na roko, ko te sestrica pocrklja s čajčkom ali capuccinom, ko te utrujeno pokrije z dekco, da te nebi zeblo…

kako osvobajajoče je, ko si priznam, ko si pustim čutiti, ko si dovolim jokati – pa čeprav ne vem zakaj… in ja, zdi se mi, da lahko naslednje besede tudi niso prav daleč od resnice: » jok ni znak šibkosti, včasih je tudi znamenje tega, da si se predolgo trudil biti močan«
kako človeško se počutim, ko si priznam – ne morem več, ne zmorem vsega, ne zmorem sama

če bi mi pred časom kdo dejal – »duhovne vaje v tišini«, bi mu odvrnila – vsa čast tistim, ki zdržijo, »jaz – biti 3 dni tiho« ne bo šlo ;)
ampak ja… bila sem, in bilo je Čudovito; izkušnja, ki te SPREMENI…
kako prijetno je, ko se ustavim, ko utihnem – in ko dovolim, da On spregovori, ko sem ga pripravljena slišati. v bistvu – se precej dogaja ;)

  • Sveto pismo - so res konkretna, jasna, dobesedna navodila, kaj Jezus želi od mene…
  • mogoča so ozdravljenja – telesa in notranjih ran, kajti »On osvobaja in rešuje, dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji« (Dan 6,28)
  • ni vse v mojih rokah… kako osvobajajoče je preložiti breme Nanj, kako lažje je živeti, kajti »Njegov jarem je prijeten in Njegovo breme lahko« (Mt 11,30)



In vse, kar On želi od mene je to - da verujem, da »Njemu res ni nič nemogoče« (kot je angel Gabrijel povedal Mariji – Lk 1,37), da Mu zaupam, ker me pozna in me ljubi, in da kot Marija sprejmem Božjo voljo, zaupam in izrečem: »zgodi se« (Lk 1,38)

in da verujem, da bo On tudi v letu 2014 nadaljeval, kar je začel v meni in to tudi končal…

"Jezus ti si, ti si, srce ustvaril mi, končaj kar v meni si začel"

sreda, 25. december 2013

Božič

Danes 25.12. se je rodilo nežno Detece.
zate, zame, za vse...
Sprejmi Ga v svoje naročje (pa ne samo za popestvat),
sprejmi ga v svoje življenje...

KAJTI
prinaša Ti LUČ, da boš svetil/a, da boš videl/a drugače;
prinaša Ti MIR, ki ga svet ne more dati;
prinaša Ti TOPLINO, da boš grel/a srca vseh, ki jih imaš rad/a;
LJUBI TE in Te pošilja, da ljubiš tako, kot On ljubi Tebe :)
BLAGOSLAVLJA TE!

Želim Ti s toplino odet in v globini srca doživet božič ;)
Naj bo Emanuel - Bog s Tabo :)

http://www.youtube.com/watch?v=2k73quSqmiM

torek, 1. oktober 2013

Ljubezen je... 1 Kor 13,1-13

To niso metuljčki v trebuhu, to niso dnevi, ko ne moreš spati, ker se zdi resničnost lepša od sanj, ljubezen ni čakati in upati na princa na belem konju, tudi ni »poročiti se in živeti srečno do konca svojih dni«.


ljubezen je nekaj mnogo boljšega, lepšega… bolj svetega


ljubezen je potrpežljiva…
Odločiti se za »ljubezen« v naglici ni ljubezen, ljubezen je odločitev za nekoga v miru, premišljeno in svobodno.

ljubezen je dobrotljiva…
Ljubiti pomeni početi stvari, ki jih drugače nebi, ker vem da njemu toliko pomenijo – ker vem, da bo tako čutil mojo ljubezen.

ljubezen ne išče svojega…
Ljubiti ne pomeni lastiti si nekoga, ga privezati nase - to je sebično! Vem, trda je ta beseda. Ljubiti pomeni pustiti mu svobodo, svobodo Božjega otroka, ker on ni moja last, ker je Božji in njegov dar meni.

ljubezen se veseli resnice…
Ljubiti pomeni – biti zvest, biti iskren… pomeni odpreti svoje srce in svojo dušo, pomeni tvegati, postati ranljiv. Vendar je to edini način, da me drugi lahko sprejme, da mu dovolim, da me ljubi tako kot sem in ne neke predstave o meni.

ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane…
Ljubezen ne pomeni spreminjati njega po svojih željah. Ljubezen pomeni sprejemati ga v vsej njegovi človeški nepopolnosti in ga ljubiti kljub vsem njegovim napakam oz. prav zaradi njih. Ljubiti pomeni biti opora in spodbuda, da s pomočjo moje in Božje ljubezni postane boljši človek, da raste, zori & da se jaz lahko brusim in rastem ob njem.

ljubezen vse prestane…
Ljubezen tudi ni to, da je meni ob nekom lepo (ja, to je posledica :) … Ljubiti pomeni želeti drugemu najboljše, želeti mu, da je srečen – pa čeprav nisem jaz tista, ki bi ji ga bilo dano ljubiti… in to je najtežje

Ljubiti nekoga pomeni gledati ga kot ga gleda Bog!


zlata poroka, ki smo jo praznovali v soboto je živ dokaz, da »Ljubezen nikoli ne mine!«
(1 Kor 13, 8)

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen. To troje. In največja od teh je ljubezen. (1 Kor 13,13)
vera upanje in ljubezen – v tem vrstnem redu. verujem tukaj in zdaj, da me Bog vsak dan uči ljubezni, da bom znala nekoč ljubiti, tako čisto, nežno in brezpogojno, kot me ljubi On. v meni je upanje, da On vodi najine korake tja, kjer se bova srečala. in v meni živi ljubezen – tista prava, čista…

za zdaj pa lahko molim, da ga bom znala ljubiti in da bom vredna njegove ljubezni, ko pride...

Ljubi Oče, ki si v nebesih. Nekje živi fant, ki me išče, ki bom po tvoji volji smela biti njegova – oče najinih otrok. Ohrani ga čistega, daj mu moč, da se bo znal obvladati in bo plemenit zate in zame. Tudi mene varuj zanj. Orji in sej v najinih srcih zdaj v pomladi življenja, da bova močna in bova ob tvoji dobrotni roki zgradila Tebi ljubi in nama srečen dom. (Tale molitev je iz knjižice Priročnik za zaljubljene, ki smo jo prejeli kot darilo na koncu Stične ene par let nazaj)

sreda, 25. september 2013

Uspeh je...

Pogosto se smejati in mnogo ljubiti.
Pridobiti si spoštovanje razumnih ljudi in zaupanje otrok.
Občudovati lepoto.
Najti v drugih najboljše.
Podariti se.
Zapustiti svet nekoliko boljši...
Igrati in smejati se z navdušenjem.
Vedeti, da je vsaj eno srce lažje utripalo, ker si živel...

To pomeni USPETI!

Baden Powell

Kaj mi je prineslo to poletje :)

zaradi naslednjih besed je nastal tale blogec :)

~ zvezdnato nebo in tiste čarobne utrinke
~ petje s kitaro ob tabornem ognju
~ naučila sem se, da solze niso znak šibkosti, ampak da so to tiste kapljice, ki umijejo očke, da potem vidimo bolj jasno
~ da roka na rami in tiste besede, lahko kakšen dan pomenijo več kot karkoli drugega
~ da je slovo, kljub temu da je težko – nov začetek nečesa novega/čudovitega
~ da imam ob sebi najboljše prijatelje, katerih uho, spodbudna beseda, nasvet in objem pomagajo 200%
~ da si TAK kot SI, najboljši
~ da vsa supermegafantastična doživetja, izzivi, norosti… ne dosežejo svojega namena, če jih nimaš časa podoživeti
~ da je nevihta res lepa, da odpira obzorja in se po njej nebo res zjasni – dobesedno
~ da je včasih vse kar moram storiti, le 100% zaupati Njemu, ki ima zame boljši načrt kot bi si ga jaz lahko zamislila v sanjah
~ da ima noč svojo moč in da so pogovori na podaljšani straži ob tabornem ognju dokler te ne prežene dež, neprecenljivi
~ da otroci, ko rečejo »rad te imam« in »pogrešam te« - mislijo resno
~ da se je potrebno včasih tudi ustaviti
~ da je najboljši občutek, ko se blaten v dežju podiš za žogo in odmisliš vse
~ da imam najboljše sovoditelje in da mi v SKVO-ju nikoli ne bo dolgčas
~ da se najboljše stvari zgodijo, ko najmanj pričakuješ,
~ »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno« (Mali Princ)
~ da me drugo leto čaka ene par porok, 2 birmi, 1 maturanc, 4 okrogle (2x 50, 80, 90) pa še kej
~ da je bila letošnja Stična FantaSTIČNA
~ da si moraš za ustvarjanje vzeti čas, tudi če ga nimaš
~ da je včasih tisto, »kar je prav« tudi težko narediti
~ da tega poletja še ni konec
~ da je najprijetnejši občutek, ko ti otroček zaspi v naročju
~ da je moč molitve neizmerna
~ da se čudeži še vedno dogajajo
in
~ da ima ta pesem eno lepših in bolj pomenljivih besedil in da mi ne gre iz glave :)
God will make a way,
where there seems to be no way.
He works in ways we cannot see,
God will make a way for me…

prve besede

… sploh ne vem kje naj začnem. verjetno se spodobi, da vsaj tokrat ~ na začetku ;) torej - zakaj sploh pišem tole? ja, priznam – tudi meni se postavlja to vprašanje. Prvič – ker so rekli, da so moje objave za fb pač predolge. ups ;)

no ok. ampak tale ideja – da bi jest pisala blog, ima vsaj ene dve lepotni napakici…
1) če se že spraviš nekaj blogat, se spodobi, da vsaj na vsake tok kej napišeš. pa jest že tko al tko nikol nimam časa…
2) jest? blog? ne ne, NE hvala. js sploh ne znam pisat. gimnazijski eseji so mi bli nujno zlo, pisanja člankov za skavte, oratorij ipd. sem se branila z vsemi štirimi. niti dnevnika nisem pisala. in zdaj naj jaz pišem blog???

Jezus pa pravi – »nihče, nima večje ljubezni kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje« ok – Ti si dal zame vso svojo kri, vse svoje solze in vse svoje življenje. in kaj hočeš zdaj od mene ??

dati - podariti svoje življenje pomeni tudi tole… nikakor ni preprosto deliti svojih razmišljanj, preizkušenj, zgodb, ki so se me dotaknile, svojih padcev in vzponov, lekcij, ki me jih je naučilo življenje – sebe…

s tem, ko odpiraš svoje srce, postajaš ranljiv

 ampak ŽELIM, želim PRICEVATI Zanj, za Ljubezen, želim deliti s tabo, kako se je On dotaknil mene, česa sem se že naučila (ker se je ceneje učiti na tujih napakah :P )… želim ti povedati, da nasmeh na mojem obrazu nikakor ne pomeni – da meni nikoli ni težko, da mene Jezus nikoli ne preizkuša, da nikoli ne trpim… marsikatera šola je bila draga, marsikaj sem dala »skozi« – ampak iz vsake (pre)izkušnje sem se naučila nekaj pomembnega – in prepričana sem, da je bilo vredno (ali pa še bo)

moj prijatelj, moja prijateljica - mogoče, se kaj dotakne tudi tebe!

ok. ma če se že nekaj grem - v podobi bloga, moram poudart še tole :) mogla sm narest takle uvod, da ne bo kdo mislu, da si pri vseh mojih »navdušenih« objavah zmišljujem – pač ne morem iz svoje kože in ne morem skrivat, da mi je moje življenje (kljub vsemu) preceeeej ušeč ;)

KAKO LEPO JE ŽIVETI…