Kar naenkrat sem prišla v tista leta, ko so vsi prijatelji obiskovali glasbeno šolo, in tut js nism mogla zaostajat, pa neki glasbene izobrazbe menda nobenmu ne more škodit ;) Pevski zborčki so bli na tapeti več al mn celo osnovno šolo, cd-je s pevskih vikendov, ki so bli oh in sploh najboljši, si pa še vedno rada zavrtim :) Kot je rekel prijatelj duhovnik – peti je potrebno tako, da bodo vse starejše gospe v cerkvi snele rute z glav, vstale in z njimi mahale :) Energije, ko 120 otrok in mladih poje direkt iz srca s takim nepopisnim navdušenjem kot na teh vikendih – tega nisem doživela nikoli prej in nikoli kasneje in to še vedno zelooo pogrešam!
Še eno simpatično doživetje, ki se, če imamo srečo, ponovi vsako leto… :) Prvič pa je izgledalo približno takole… Bilo je nekega poznega večera med božičem in novim letom, ko smo se že vsi odpravili spat. Nekdo zapelje na naše dvorišče. Radovedno pošpegam skozi okno in v temi razločim večji kombi in ogromne postave, ki skačejo iz njega. Priznam, da me je postalo kar malo strah. Pokličem mami in očita in zdi se, da se vsaj njima svita za kaj gre. Kot sem izvedela pozneje, sta pred nekaj minutami v telefonskem pogovoru dobila navodilo, da »če še ne spimo, naj pa še malo počakamo«. Odpravimo se proti vratom. Luči ne moremo prižgati, ker je nekdo odvil žarnico. Ob soju svečke pa od zunaj prihaja glasba – še najbližja angelski, ubrani moški glasovi v pastirje oblečenih kolednikov prepevajo božične in koledniške pesmi – res noro! Nepopisno in navdušujoče!
In tako se je rodila ideja… kaj pa če bi tudi mi (naša družina) ob božiču in novem letu tako voščili sorodnikom in prijateljem… In akcija. S sestrico sva se lotili zapisovanja besedila pesmi, ki naju je najbolj navdušila (ob večkratnem poslušanju cd-ja :) Pa smo jo po posluhu spravili v triglasje. Začeli smo s kakšnimi tremi 3 ali 4 glasnimi, pa vsako leto v naš repertoar dodali še kakšno. Oči je spesnil še naše božično – novoletno voščilo, ki smo ga, ko se je naša družina povečala še za enega člana, malo priredili :)
Marsikaj bi še pasalo sem zraven, ampak bom malo preskočila, da bo zapis ostal na »bralni« dolžini :)
Zadnjič pa me je sestrična vsa navdušena povabila na letni koncert zbora Bee Geesus. Mhm. Sm že slišala – to pa je tudi vse. Si zavrtim kšn komad na Youtube-u kot pomoč pri odločitvi, naj povabilo sprejmem ali ne. Nism bla lih prepričana, ampak ajde – probat menda ni greh. Če mi pa nau ušeč, pa drugič nam šla ;) Priznam, da je koncert acapella zbora presegel vsa moja pričakovanja, tako da sem potem jaz postala tista, ki je za naslenji koncert iskala družbo (kar med izpitnim obdobjem mimogrede ni najbol simpl). Ampak na koncu sta se mi na koncertu Gospel d.d. (Bee Geesus, Nuška Drašček, 4Given in WINTLEY PHIPPS) pridružila prijateljica in bratranec. WINTLEY PHIPPS – takrat sem prvič slišala zanj, ampak model RAZTURA – ker glas! Za tiste, ki še ne veste (kot tudi jaz nisem do pred nedavnim) – med drugim je pel tudi zadnjim šestim ameriškim predsednikom, Materi Tereziji iz Kalkute, Nelsonu Mandeli, na poroki Diane Ross, v The Oprah Winfrey Show itd.
Uglavnem, na koncu sva z bratrancem kupila še cd in se odpravila proti zaodrju - sicer z nekaj treme, ampak opogumljena z mislijo: »Nič naju ne stane poskusiti. V najslabšem primeru ostaneva brez podpisa in fotke« ;)
In ja, brez glasbe (na tak ali drugačen način) bi bilo vse skupaj precej manj zabavno, precej bolj dolgočasno in precej manj podobno Življenju =)
