Bila sem -
mau al pa fejst naspidirana, nekateri bi rekli hiperaktivna, malo stvari oz. dogodkov je šlo mimo mene, ne da bi bila zraven, extra zgovorna, jakost s katero sem govorila so nekateri primerjali z zvočnim onesnaževanjem, všeč mi je bilo, če je obveljala moja, precej težko sprejela drugo mnenje, bila sem pobudnica v vsem - za akcijo, v prijateljstvih, v odnosih, bila sem močna (vsaj navzven), dajala vtis, da mi nikoli ni težko oz. tega nisem priznala drugim in pogosto niti sebi, hitela sem – non stop, nisem se znala ali pa se nisem želela ustaviti, da nebi šlo kaj mimo mene, večinoma so stvari, ki sem si jih zadala uspele…
AMPAK… je to to ? v čem je smisel ?
ni bilo vse slabo in tudi ne vse dobro (čeprav sem tako mislila)
ČLOVEK SE SPREMINJA, KO V NJEM ŽIVI BOŽJA LJUBEZEN
dolgo je trajalo preden sem spoznala… da ni bilo vse optimalno, da mi je On odprl oči in da sem videla drugače
kako je bilo najprej težko, ko sem preizkušala, ali zmorem nekam »ne iti«, in kako prijetno, ko sem spoznala, da ni treba, da sem povsod zraven in da se kaj komot zgodi tudi brez mene in da mi kljub temu nič ne manjka…
kajti ni smisel v tem, da sem povsod zraven a hkrati nikjer, ker sem tako izčrpana, da na zmorem v polnosti živeti in doživeti sedanjega trenutka!
zgovornost, gostobesednost… ja, res ni vedno slaba, ker včasih ustvari prav fajn vzdušje, ampak – kako prijetno je tudi, ko si lahko skupaj in si lahko tiho, ker pogled in objem povesta več, ker ni potrebno, da samo govoriš, ampak da SI
res je, da tudi ni potrebno da govorim tako naglas, kajti če me bo kdo želel slišati mi bo prisluhnil, pa še bolje je za moje glasilke – da bom lahko še naprej pela, saj pravijo, da kdor poje, dvakrat moli (to se pa že splača ;)
zame pomembno spoznanje je bilo tudi, da je mnogo pomembneje kot »imeti prav«, »ohraniti dober odnos«, in da me prav vsak človek, če mu prisluhnem, lahko nekaj nauči, pokaže še drug zorni kot
še ena prijetna posledica tega, da ni potrebno, da dam vedno jaz pobudo, da vedno jaz začenjam; kajti za prijateljstvo, za odnos sta potrebna dva in k temu vsak prispeva svoj delež. kako prijetno je, ko te v nabiralniku pričaka kuverta naslovljena nate, ko te pred vrati pričaka lično zavito darilo, ko dobiš povabilo na ples in v zahvalo poljub na roko, ko te sestrica pocrklja s čajčkom ali capuccinom, ko te utrujeno pokrije z dekco, da te nebi zeblo…
kako osvobajajoče je, ko si priznam, ko si pustim čutiti, ko si dovolim jokati – pa čeprav ne vem zakaj… in ja, zdi se mi, da lahko naslednje besede tudi niso prav daleč od resnice: » jok ni znak šibkosti, včasih je tudi znamenje tega, da si se predolgo trudil biti močan«
kako človeško se počutim, ko si priznam – ne morem več, ne zmorem vsega, ne zmorem sama
če bi mi pred časom kdo dejal – »duhovne vaje v tišini«, bi mu odvrnila – vsa čast tistim, ki zdržijo, »jaz – biti 3 dni tiho« ne bo šlo ;)
ampak ja… bila sem, in bilo je Čudovito; izkušnja, ki te SPREMENI…
kako prijetno je, ko se ustavim, ko utihnem – in ko dovolim, da On spregovori, ko sem ga pripravljena slišati. v bistvu – se precej dogaja ;)
- Sveto pismo - so res konkretna, jasna, dobesedna navodila, kaj Jezus želi od mene…
- mogoča so ozdravljenja – telesa in notranjih ran, kajti »On osvobaja in rešuje, dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji« (Dan 6,28)
- ni vse v mojih rokah… kako osvobajajoče je preložiti breme Nanj, kako lažje je živeti, kajti »Njegov jarem je prijeten in Njegovo breme lahko« (Mt 11,30)
In vse, kar On želi od mene je to - da verujem, da »Njemu res ni nič nemogoče« (kot je angel Gabrijel povedal Mariji – Lk 1,37), da Mu zaupam, ker me pozna in me ljubi, in da kot Marija sprejmem Božjo voljo, zaupam in izrečem: »zgodi se« (Lk 1,38)
in da verujem, da bo On tudi v letu 2014 nadaljeval, kar je začel v meni in to tudi končal…
"Jezus ti si, ti si, srce ustvaril mi, končaj kar v meni si začel"
U-a-u. Se strinjam. Kar pogumno, novim spoznanjem naproti! :)
OdgovoriIzbrišio, hvala Manca :) se bom potrudila ;) sm pa vesela tvoje podpore in zgleda :)*
OdgovoriIzbriši