sreda, 14. avgust 2019

SREČA je


Pred nekaj tedni je v četrtek zvečer ob cca 10h/11h priletel sms v smislu: »Saj veva, da je pozno, ampak a bi šli jutri v hribe?« In smo šli. Ko smo obdelali že vse teme od A do Ž in od Ž do A, sta prijatelja mimogrede omenila še knjigo z naslovom Darovi nepopolnosti. Hm, slišalo se je zanimivo, njuno navdušenje pa je bilo nalezljivo. Knjigo sem poiskala v knjižnici in jo prav počasi začela brati, po eno poglavje ali dve, kar je zame precej nestandardno. Raziskovalka opisuje, kaj ločuje ljudi, ki so srečni, živijo na polno, z vsem srcem od tistih, ki to niso. Morda ni presenetljivo, da sem se v marsičem našla med temi drugimi.

Pred kakšnim mesecem in pol sem se znašla v krizi, karkoli naj bi že to pomenilo.


Ko sem glavo približno dvignila iz tega, sem se pred kakšnima dvema tednoma počutila precej brezvezno. Če malce pretiravam - praznina, nesmisel, žalost, vse je brez veze, vse mi je odveč, nič se mi ne de, vse mi gre na jetra.

-       Nekaj mi manjka, a pojma nimam kaj.
-       Očitno nekaj delam narobe.
-       Verjetno obstaja način, pot – kako živeti drugače, bolj polno, bolj izpolnjeno, bolj ljubeče in ljubljeno, konec koncev bolj srečno.

Kot nalašč, kot bi nekdo vedel, nas je prejšnji teden na taboru skavtskih voditeljev vse opominjalo, da je SREČA – SREČAnje.

Kratko pojasnilo: bila sem precej aktivna skavtska voditeljica kar nekaj let, zadnja 3 sem bolj podporna članica, projektna voditeljica. Postopno sem se začela počutiti celo, kot da sem malce prestara, malo »ven iz tega«, a nekaj me je vleklo in nekaj spodbud skavtskih voditeljev je pomagalo, da sem se prijavila in šla.

Če malce pretiravam, sem se počutila nekako tako bedno in brezvezno, kot sem opisala zgoraj. Kljub temu se me je veliko stvari dotaknilo, a nisem bila »taprava« in nekaj mi je manjkalo.

Zadnja 3 poglavja knjige sem prebrala, ko sem se vrnila domov. Mogoče bi bilo drugače, če bi jih prebrala prej, ali pa tudi ne. Vem pa, da če bi se tabor začel danes, bi ga živela in doživela precej drugače. A sem hvaležna, zelo hvaležna, ker tako navdihujočega in dovršenega tabora verjetno še ni bilo in sem tudi zaradi njega danes vsaj kanček modrejša.

Zdaj se mi svita, kaj mi manjka in spoznavam pot …

SREČA NI
-         v kot pondelk dolgem odkljukanem seznamu »to go«
-         biti samozadosten, imeti vse svoje in biti sam, ker »srečen, ni kdor srečo uživa sam« (S. Gregorčič)
-         v verigi nazivov pred in za imenom
-         v razumski naštudiranosti, overthinkanju in analiziranju

Tone Pavček pravi



Jaz pa bi dodala



SREČA JE
-          v medosebnih odnosih
-          imeti prijatelje in z njimi deliti tudi stisko
-          peti ob tabornem ognju
-          plesati in skakati pod odrom in biti odštekan
-          se smejati, ker si premajhen da bi dosegel pipo za tuš
-          ob 6h zjutraj na tešče igrati odbojko
-          biti bos, stopati po mehki travi
-          da ose ne pohodiš ampak se po nesreči usedeš nanjo
-          kartanje ob 1h ponoči
-          ko 300 ljudi v kapeli v majhnem gozdičku v soju sveč moli, poje in slavi Boga
-          da se nimaš pod nadzorom in včasih izpadeš trapasto
-          deliti
-      ko 500 skavtov v oranžnih krojih poje skavtsko in slovensko himno in na jamboru dviguje zastavo
-          pot z nahrbtnikom, ko nosiš le najnujnejše in veš, kako malo v resnici potrebuješ
-          srečati voditelje, ki so navdih
-          spoznanje, da je biti pobudnica, voditeljica, aktivna ter nežna, umirjena, srčna in sočutna združljivo
-          klekljati po cca 10 letih in se čuditi, da se roke spomnijo
-          biti v Božji ljubezni in jo deliti naprej
-          živeti z vsem srcem.

Sreča, biti srečen, se morda sliši kar malo idealistično. Res je, ljudje ne moremo biti konstantno srečni, ampak radost, srčnost in veselje do življenja pa lahko nosimo v sebi in s srečanjem vsaj za trenutek osrečimo še koga.


2 komentarja: