Tujina… Od družinskih počitnic na hrvaških otokih,
gimnazijskih potovanj po praktično celi Evropi od Grčije, Francije in Španije
do Belgije, Anglije in vse vmes do Erasmus prakse in naprej.
Če se malce ustavim pri potovanjih. Po duši nisem neka strastna popotnica, ki bi
obiskovala velemesta in občudovala arhitekturne mojstrovine, cerkve in muzeje.
Neprimerno bolj me navdušuje Božje stvarstvo v vsem svojem veličastvu, kjerkoli
že. Pa še nekaj je, v primerjavi s tem s kom grem, je podatek, kam grem, bolj
kot ne nepomemben. Skratka rada grem kamorkoli, če imam prijetno družbo.
V 3. letniku sem se prijavila za Erasmus izmenjavo, ki bi
potekala v absolventskem letu. Ja, takrat sem že bila odločena, da izkoristim
tega slavnega absolventa. Pred prijavo pa se mi je postavilo še eno veliko
vprašanje. In sicer študijska izmenjava ali praksa? Natančneje študijska
izmenjava na Češkem ali praksa v nemško govoreči država (Avstrija ali Nemčija)?
Premlevanje, razlogi pro et contra, kakšen nasvet, drugo mnenje, molitev…
K razlogom za študijsko izmenjavo na Češkem prištevam tamkajšnjo
lepo naravo, prijetne in odprte ljudi, dejstvo, da je tam fizioterapija na
primernem nivoju (njihovim hokejistom nič ne manjka), razvito znanstveno raziskovanje,
zdravilišča s termalno vodo, z angleščino nimajo težav, imajo pregledno spletno
stran, so presenetljivo odzivni, pripravljeni na svetovanje in pomoč Erasmus študentom. Res pa je, da bi se
morala s pacienti na praksi sporazumeti v češčini, o kateri milo rečeno nimam
pojma, čeprav je slovanski jezik. Skupna značilnost študijskih izmenjav je
poleg potovanj in spoznavanja nove kulture, pogosto tudi žur na žur, in to
zadnje me prej odbije kot pritegne. Praksa v nemško govoreči državi bi mi
predstavljala izvrsten »Deutschkurs«, moja nemščina je bila namreč od gimnazije
dalje na stranskem tiru in zares spregovoriš šele takrat, ko pač nimaš druge
izbire. Če malo pomislim, bi bila praksa na avstrijski ali nemški kliniki verjetno
tudi neprimerno boljša referenca za v moj Europass življenjepis kot študijska
izmenjava. Res pa je, da bodo stroški verjetno višji . Ne bo nobenih
študentskih domov, torej si bom morala stanovanje iskati sama, ne bo
študentskih menz. Spraševala sem se, kje bom srečala koga, ki mi bo svetoval? Bom
našla družbo? V študentskem naselju bi
bilo vse to neprimerno lažje.
Odločitev je padla. Začela sem iskati klinike po Avstriji in
Nemčiji, kjer bi si potencialno želela opravljati prakso. Spisala sem prošnjo v
nemščini in jo za vsako kliniko malce prilagodila. Malo iluzorno sem si
predstavljala, da najti kliniko, ki bi me sprejela ne bo tako težko. Pa, razen
ene zavrnitve od petih, sploh odgovora nisem dobila. Na koncu sem prošnjo za
opravljanje Erasmus prakse poslala še Privatni kliniki v Avstriji, s katero je
bila povezana naša fakulteta in kjer sem opravljala obvezno počitniško
študijsko prakso. Bili so za. Torej, ko se bom po eni praksi vrnila tja, mi bo
že vse domače. Stvari so se začele
odvijati neprimerno boljše, kot bi si lahko želela.
Težko bi si predstavljala biti nekaj mesecev obdana s sivim
betonom in dihati le mestni zrak. Bogu hvala moja klinika stoji na hribčku, z
lepim razgledom na sončni vzhod ali zahod, obdana z gozdnimi potmi za sprehod
ali tek, ki sem jih z veseljem izkoristila. Okolica mi je bila pač pisana na
kožo. In prav tako delovno okolje. Vsako jutro sem šla z veseljem v službo,
kjer sem se od prvega trenutka počutila sprejeto, pač kot del njih. Tako
prijazen tim, sproščen, zabaven in prijeten. Da ne omenim moje mentorice, ki je
bila naravnost zlata. Čutilo se je zadovoljstvo med zaposlenimi in med
pacienti, čeprav so njihove zgodbe večinoma res nezavidljive. Z nekaterimi smo
še ob popoldnevih igrali namizni tenis, spili kakšno kavo ali praznovali
rojstni dan. Vendar moram ob tem poudariti, da je po besedah moje mentorice, ki
ima za seboj že tudi nekaj prakse in nekaj delovnih mest, moja izkušnja in
dotična klinika tudi za avstrijske ali nemške razmere bolj izjema kot pravilo.
Spoprijateljili smo se tudi s tamkajšnjo mladinsko skupino.
Skupaj smo igrali odbojko, se družili na predbožičnem srečanju, šli v toplice…
Tako toplega sprejema si nebi mogla predstavljati. Na vsak način imamo v planu
še kakšno druženje.
Ob zaključku lahko rečem le Bogu hvala za čudovito izkušnjo.
»Ne žaluj, ker je minilo, veseli se, ker se je zgodilo.« Prepričana sem, da sem
z Erasmus prakso pridobila mnogo več kot le delovne izkušnje, nove veščine,
tehnike in fizioterapevtsko znanje. Navdušuje me, kako nesebično so mentorji
delili svoje izkušnje, na tečajih pridobljeno in v praksi preizkušeno znanje. Vsak
je drugačen, vsak je specialist na svojem področju. Njihova strokovna raven je
tako visoka, da je presegla moja najvišja pričakovanja. Odprto sodelovanje in
prenašanje znanja brez vsakih omejitev ali zadržkov je bilo v tem okolju povsem
samoumevno in naravno. Hvaležna sem tudi vsem, ki so me tako mimogrede ali bolj
sistematično učili, popravljali in spodbujali pri mojih jezikovnih
prizadevanjih. Njihova pomoč je obrodila nekaj sadov. Zanimivo je bilo priti v
novo okolje. V mojem primeru, ne bom rekla, da težko, a bilo je drugače. Bilo
je nekaj novega. Ob tem sem spoznavala tudi sebe v okoliščinah, ki mi niso bile
domače, čeprav so to hitro postale ;) Stranski učinek novih izkušenj je, da ob
njih zoriš, rasteš, napreduješ, se učiš. Vendar ne sam. Hvaležna sem Bogu, da
je vodil moje korake do klinike na hribčku, izvrstne mentorice, vsakega
pacienta posebej, novih prijateljev in, da moje korake vodi še naprej.
Kaj pa zdaj? Kam naprej? Šefovo sporočilo ali bolje rečeno
vabilo, da me, ko končam s faksom, z veseljem pričakujejo, marsikaj pove.
Zavedam se, da je to neprecenljiva povratna informacija in čudovit komplimet,
ki si ga pred izmenjavo niti v sanjah nisem mogla predstavljati. Trenutno sem v
drugi polovici absolventskega leta, z diplomo za vratom in mislijo na
magisterij. Kaj sledi po tem, ne vem. Vem pa, da obožujem svoje delo, svoj
poklic in da sem bila tam srečna J
»Izberi poklic, ki te veseli, in v življenju ti nikoli več ne bo treba delati.«
(Konfucij)
Ni komentarjev:
Objavite komentar