torek, 26. januar 2016

TUJINA... erasmus praksa in potem?

Tujina… Od družinskih počitnic na hrvaških otokih, gimnazijskih potovanj po praktično celi Evropi od Grčije, Francije in Španije do Belgije, Anglije in vse vmes do Erasmus prakse in naprej.

Če se malce ustavim pri potovanjih.  Po duši nisem neka strastna popotnica, ki bi obiskovala velemesta in občudovala arhitekturne mojstrovine, cerkve in muzeje. Neprimerno bolj me navdušuje Božje stvarstvo v vsem svojem veličastvu, kjerkoli že. Pa še nekaj je, v primerjavi s tem s kom grem, je podatek, kam grem, bolj kot ne nepomemben. Skratka rada grem kamorkoli, če imam prijetno družbo.

V 3. letniku sem se prijavila za Erasmus izmenjavo, ki bi potekala v absolventskem letu. Ja, takrat sem že bila odločena, da izkoristim tega slavnega absolventa. Pred prijavo pa se mi je postavilo še eno veliko vprašanje. In sicer študijska izmenjava ali praksa? Natančneje študijska izmenjava na Češkem ali praksa v nemško govoreči država (Avstrija ali Nemčija)? Premlevanje, razlogi pro et contra, kakšen nasvet, drugo mnenje, molitev…

K razlogom za študijsko izmenjavo na Češkem prištevam tamkajšnjo lepo naravo, prijetne in odprte ljudi, dejstvo, da je tam fizioterapija na primernem nivoju (njihovim hokejistom nič ne manjka), razvito znanstveno raziskovanje, zdravilišča s termalno vodo, z angleščino nimajo težav, imajo pregledno spletno stran, so presenetljivo odzivni, pripravljeni na svetovanje in  pomoč Erasmus študentom. Res pa je, da bi se morala s pacienti na praksi sporazumeti v češčini, o kateri milo rečeno nimam pojma, čeprav je slovanski jezik. Skupna značilnost študijskih izmenjav je poleg potovanj in spoznavanja nove kulture, pogosto tudi žur na žur, in to zadnje me prej odbije kot pritegne. Praksa v nemško govoreči državi bi mi predstavljala izvrsten »Deutschkurs«, moja nemščina je bila namreč od gimnazije dalje na stranskem tiru in zares spregovoriš šele takrat, ko pač nimaš druge izbire. Če malo pomislim, bi bila praksa na avstrijski ali nemški kliniki verjetno tudi neprimerno boljša referenca za v moj Europass življenjepis kot študijska izmenjava. Res pa je, da bodo stroški verjetno višji . Ne bo nobenih študentskih domov, torej si bom morala stanovanje iskati sama, ne bo študentskih menz. Spraševala sem se, kje bom srečala koga, ki mi bo svetoval? Bom našla družbo?  V študentskem naselju bi bilo vse to neprimerno lažje.

Odločitev je padla. Začela sem iskati klinike po Avstriji in Nemčiji, kjer bi si potencialno želela opravljati prakso. Spisala sem prošnjo v nemščini in jo za vsako kliniko malce prilagodila. Malo iluzorno sem si predstavljala, da najti kliniko, ki bi me sprejela ne bo tako težko. Pa, razen ene zavrnitve od petih, sploh odgovora nisem dobila. Na koncu sem prošnjo za opravljanje Erasmus prakse poslala še Privatni kliniki v Avstriji, s katero je bila povezana naša fakulteta in kjer sem opravljala obvezno počitniško študijsko prakso. Bili so za. Torej, ko se bom po eni praksi vrnila tja, mi bo že vse domače.  Stvari so se začele odvijati neprimerno boljše, kot bi si lahko želela.
Težko bi si predstavljala biti nekaj mesecev obdana s sivim betonom in dihati le mestni zrak. Bogu hvala moja klinika stoji na hribčku, z lepim razgledom na sončni vzhod ali zahod, obdana z gozdnimi potmi za sprehod ali tek, ki sem jih z veseljem izkoristila. Okolica mi je bila pač pisana na kožo. In prav tako delovno okolje. Vsako jutro sem šla z veseljem v službo, kjer sem se od prvega trenutka počutila sprejeto, pač kot del njih. Tako prijazen tim, sproščen, zabaven in prijeten. Da ne omenim moje mentorice, ki je bila naravnost zlata. Čutilo se je zadovoljstvo med zaposlenimi in med pacienti, čeprav so njihove zgodbe večinoma res nezavidljive. Z nekaterimi smo še ob popoldnevih igrali namizni tenis, spili kakšno kavo ali praznovali rojstni dan. Vendar moram ob tem poudariti, da je po besedah moje mentorice, ki ima za seboj že tudi nekaj prakse in nekaj delovnih mest, moja izkušnja in dotična klinika tudi za avstrijske ali nemške razmere bolj izjema kot pravilo.

Spoprijateljili smo se tudi s tamkajšnjo mladinsko skupino. Skupaj smo igrali odbojko, se družili na predbožičnem srečanju, šli v toplice… Tako toplega sprejema si nebi mogla predstavljati. Na vsak način imamo v planu še kakšno druženje.  

Ob zaključku lahko rečem le Bogu hvala za čudovito izkušnjo. »Ne žaluj, ker je minilo, veseli se, ker se je zgodilo.« Prepričana sem, da sem z Erasmus prakso pridobila mnogo več kot le delovne izkušnje, nove veščine, tehnike in fizioterapevtsko znanje. Navdušuje me, kako nesebično so mentorji delili svoje izkušnje, na tečajih pridobljeno in v praksi preizkušeno znanje. Vsak je drugačen, vsak je specialist na svojem področju. Njihova strokovna raven je tako visoka, da je presegla moja najvišja pričakovanja. Odprto sodelovanje in prenašanje znanja brez vsakih omejitev ali zadržkov je bilo v tem okolju povsem samoumevno in naravno. Hvaležna sem tudi vsem, ki so me tako mimogrede ali bolj sistematično učili, popravljali in spodbujali pri mojih jezikovnih prizadevanjih. Njihova pomoč je obrodila nekaj sadov. Zanimivo je bilo priti v novo okolje. V mojem primeru, ne bom rekla, da težko, a bilo je drugače. Bilo je nekaj novega. Ob tem sem spoznavala tudi sebe v okoliščinah, ki mi niso bile domače, čeprav so to hitro postale ;) Stranski učinek novih izkušenj je, da ob njih zoriš, rasteš, napreduješ, se učiš. Vendar ne sam. Hvaležna sem Bogu, da je vodil moje korake do klinike na hribčku, izvrstne mentorice, vsakega pacienta posebej, novih prijateljev in, da moje korake vodi še naprej.


Kaj pa zdaj? Kam naprej? Šefovo sporočilo ali bolje rečeno vabilo, da me, ko končam s faksom, z veseljem pričakujejo, marsikaj pove. Zavedam se, da je to neprecenljiva povratna informacija in čudovit komplimet, ki si ga pred izmenjavo niti v sanjah nisem mogla predstavljati. Trenutno sem v drugi polovici absolventskega leta, z diplomo za vratom in mislijo na magisterij. Kaj sledi po tem, ne vem. Vem pa, da obožujem svoje delo, svoj poklic in da sem bila tam srečna J »Izberi poklic, ki te veseli, in v življenju ti nikoli več ne bo treba delati.« (Konfucij)

Ni komentarjev:

Objava komentarja