Ko sem po 31. 8. končno imela čas, da pridem k sebi in ko sem res prišla, sem se lotila starih dolgov: spisala nekaj voščil(nic), ustvarila nekaj daril, šla na kakšen obisk po dolgem času, kavico (za kar avgusta ni bilo časa), ponovno prebrala knjigo Dvorjenje po poroki (Zig Ziglar) - ta model raztura, res nisem poročena al pa kej, ampak knjiga je pa fantastična!
Na eni od »kavic« z mojo sestrično, ko sva na španciru popile najin Choco latte in nato sedeli v parku na ležalniku ter uživali v toplem poletnem sončku (brez heca!), je do naju prišel zastonj sladoled s ponudbo za testno vožnjo. »No pa pejva. Zakaj pa ne ;) ?« »A greva lahko skupej?« »Bi se dalo zment.« »Vrhunsko – avto za 2 uri = zastonj izlet«. Zraven sva povabili še mojo sestrico in odpeljale smo se k Mariji Pomagaj na Brezje. Tam smo ji priporočile nas, vse naše drage, se malo pofotkale, občudovale razglede in čudovito Božje stvarstvo (aja, spet smo mele sonček ;) in se imele fantastično!
Že nekaj časa nazaj smo se s setricama odločile, da je čas za en muzikal – Cvetje v jeseni namreč. »A gremo na premiero?« »Itak!« In res, bilo je nad vsemi pričakovanji. (Če mi kdo kupi karto, grem z veseljem še enkrat ;) Naše navdušenje se ni poleglo in očitno smo bile dovolj prepričljive, da sta si ga čez nekaj dni ogledala še mami in oči (in se seveda strinjala, da je bil več kot vreden ogleda)!
Moč, da zmoreš drugemu pogledati v oči
in z njim deliti jasne in vihrave dni,
ta moč, da zmoreš odpustiti,
da upaš spet ljubiti vse ljudi.
To je moč ljubezni. (Cvetje v jeseni)
PRISLUHNI :)
Končno je prišel čas, ko je na vrsto prišla tudi moja soba. Po kar nekaj letih je bila deležna generalnega pospravljanja in delnega preurejanja (spraznit vse omare, predale, police...) Priznam, da me je vmes (ko se po nekaj dneh pospravljanja ni poznalo čisto nič in je bilo samo vsak dan slabše) imelo, da bi vse skupaj zbasala v vreče in odnesla v smeti – pa sem k sreči ohranila toliko zdrave presoje in mirnih živcev, da to ni bilo potrebno Občutek je neprecenljiv, kljub temu, da še ni čisto dokončana. Manjkajo še ene lušne police, dodatki zavesam, stene so še prazne, spominčki še v škatlah, nekaj detajlov še ni narejenih, ampak bo – upam, da kmalu In se veselim!
3. vikend v septembru pa je bil tisti (edini) vikend, za katerega smo se skavtski voditelji uskladili in se odpravili proti morju malo načrtovat V petek bo lepo vreme – dej pejmo s kolesi. In res 7/11 našega SKVO-ja je zjutraj krenilo na pot. 145 km, 1400 višinske (tk na prbližn), 7 ur vožnje, 5 ur postankov in hranjena (to je 12 ur na poti) – kar za 7 netreniranih voditeljev res ni slabo ;) Ko smo prispeli, pa je prišel še blagoslov z neba v podobi dežnih kapljic (naj poudarim, da smo prikolesarili po suhem – Kakšen blagoslov imamo v tem deževnem poletju!) Pridružili so se nam še 3 voditelji, ki so nam pripeljali vso opremo ;) Sledil je super družabno – načrtovalni vikend, kjer smo se kolesarji najprej malo spočili, nato pa razmišljali o svojih ciljih, naših načrtih za naprej – kot voditelji in tudi sicer, sprejeli nove člane, predvsem pa se še bolj povezali in imeli fajn.
Že pred tem vikendom sem bila v dilemi glede voditeljstva za to leto, tam pa je prišlo še bolj do izraza... Nekaj so moje želje, nekaj želje sovoditeljev, nekaj želje stegovodkinje, nekaj Božja volja – storiti kar je prav, kar je za vse najboljše, kar je po Božji volji! To je tisto! Bogu hvala za potrpežjivost mojih sovoditeljev, spodbudne besede, čas za razmislek, pogovore zvečer in dolgo v noč, predvsem pa Bogu, ki mi je pri nedeljski sveti maši dal čutiti, kaj je prav in kakšna je njegova volja zame za to skavtsko leto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar