prve besede

… sploh ne vem kje naj začnem. verjetno se spodobi, da vsaj tokrat ~ na začetku ;) torej - zakaj sploh pišem tole? ja, priznam – tudi meni se postavlja to vprašanje. Prvič – ker so rekli, da so moje objave za fb pač predolge. ups ;)

no ok. ampak tale ideja – da bi jest pisala blog, ima vsaj ene dve lepotni napakici…
1) če se že spraviš nekaj blogat, se spodobi, da vsaj na vsake tok kej napišeš. pa jest že tko al tko nikol nimam časa…
2) jest? blog? ne ne, NE hvala. js sploh ne znam pisat. gimnazijski eseji so mi bli nujno zlo, pisanja člankov za skavte, oratorij ipd. sem se branila z vsemi štirimi. niti dnevnika nisem pisala. in zdaj naj jaz pišem blog???

Jezus pa pravi – »nihče, nima večje ljubezni kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje« ok – Ti si dal zame vso svojo kri, vse svoje solze in vse svoje življenje. in kaj hočeš zdaj od mene ??

dati - podariti svoje življenje pomeni tudi tole… nikakor ni preprosto deliti svojih razmišljanj, preizkušenj, zgodb, ki so se me dotaknile, svojih padcev in vzponov, lekcij, ki me jih je naučilo življenje – sebe…

s tem, ko odpiraš svoje srce, postajaš ranljiv

 ampak ŽELIM, želim PRICEVATI Zanj, za Ljubezen, želim deliti s tabo, kako se je On dotaknil mene, česa sem se že naučila (ker se je ceneje učiti na tujih napakah :P )… želim ti povedati, da nasmeh na mojem obrazu nikakor ne pomeni – da meni nikoli ni težko, da mene Jezus nikoli ne preizkuša, da nikoli ne trpim… marsikatera šola je bila draga, marsikaj sem dala »skozi« – ampak iz vsake (pre)izkušnje sem se naučila nekaj pomembnega – in prepričana sem, da je bilo vredno (ali pa še bo)

moj prijatelj, moja prijateljica - mogoče, se kaj dotakne tudi tebe!

ok. ma če se že nekaj grem - v podobi bloga, moram poudart še tole :) mogla sm narest takle uvod, da ne bo kdo mislu, da si pri vseh mojih »navdušenih« objavah zmišljujem – pač ne morem iz svoje kože in ne morem skrivat, da mi je moje življenje (kljub vsemu) preceeeej ušeč ;)

KAKO LEPO JE ŽIVETI…