O časovnem stroju, control freaku, zdravi pameti in Božji ljubezni

Nisem sicer nek sci-fi fan, ampak predstavljajmo si, da skupaj stopimo v sivo kovinsko omaro s številnimi gumbi in utripajočimi lučkami, imenovano časovni stroj. Zapremo za seboj, nastavimo leto 2008 in zavrtimo čas nazaj.

Zdaj, ko domišljija že deluje s polno paro, si lahko predstavljamo meter in čevap veliko dekletce, ki vstopa v gimnazijo. Zaradi svetle polti, ki sicer hitro »zafarba« in jo še hitreje opeče sonce, temnimi lasmi, rdečimi ustnicami, jo je mami včasih poklicala Sneguljčica. Dekle je vedno nasmejano, deluje samozavestno in je aktivno na vseh mogočih področjih. Žal nasmejano samo navzven, samozavestno samo navidez in superaktivno iz vprašljivih razlogov. Če jih opredelimo kot iskanje potrditve, sprejetosti, zaželenosti, beg pred sabo in od doma, ne zgrešimo preveč. Poleg tega ima še vsaj eno ali dve reletivno slabi lastnosti. Je precej trmasta in ustreza definiciji control freaka: »a person who feels an obsessive need to exercise control over themselves and others and to take command of any situation«.

Menda nas pripadnike človeške vrste motivirata dve stvari in sicer želja po ugodju in izogibanje neugodju (bolečini). In slednje je pri tem neprimerno učinkovitejše.

Tako sem se težav lotila, kjer sem vedela in znala. Knjižnjica in youtube sta relativno poceni. Tako sem prebrala vse kar se je dalo o motivaciji, ciljih, uspehu, pozitivni psihologiji in tem kako si »nabildaš«ego in zadevo kolikor se je dalo implementirala v življenje.

Ampak to ni bilo to ali pa vsaj to ni bilo dovolj. Raznovrstno neugodje, nezadovoljstvo ter takšne in drugačne bolečine so bili dovolj močan dražljaj, da sem iskala naprej. Med dodiplomskim študijem sem tako nekaj časa bivala doma, nekaj časa pri starih starših in nekaj časa v tujini. V tem času sem proučevala zgradbo in delovanje telesa (anatomijo in fiziologijo), nastanek bolezni (patologijo), nevrologijo, psihologijo …

Ob koncu dodiplomskega študija sem šla na psihoterapijo. Pač tako se mi je zazdelo. V Ameriki to itak vsi počnejo. No big deal. Zadeva za študentski žep pač ni poceni in tako sem zadeve vzela v svoje roke. Študirala, brala, se pogovarjala z različnimi ljudmi. Se odselila od doma, študirala & delala in iskala odgovore na vsa mogoča vprašanja. Prekinila stike doma, s precej prijatelji, skavti … in se zapletala in razpletala.

V zadnjih 2 letih in pol sem v »prostem času«, ki mi je ostal poleg magisterija, pripravništva in službe, precej zanalizirala svojo preteklost, odnose. Prebrala vse o psihosomatiki, bolečinah, boleznih, psihologiji in psihoterapiji – torej kako se duševne stiske, prepričanja, neprijetne izkušnje odražajo na telesu in preizkušala na sebi in pacientih, kaj deluje in kaj ne deluje, kako zadeve reševati in prišla do zanimivih spoznanj.

Vse to ima kar nekaj posledic - tistih s pozitivnim in tistih z negativnim predznakom.

Med pozitivnimi je definitivno to, da mi »stresi« kot so strokovni izpit, razgovori, pogajanja itd… niso predstavljali posebnih obremenitev in sem jih doživljala relativno flegmatično. Super za poslovno karierni svet.

Vendar tudi minus ni zanemarljiv. Vse to mi je malo zdeformiralo možgane in od zdrave pameti so ostale le še sledi. Poleg tega je vse to mentalno in racionalno delo pripeljalo do tega, da je razum kar »pojedel« moj čustveni svet. Ne samo, da se tudi v teoriji nebi mogla zaljubiti, da nisem pokazala ne naklonjenosti, ne sočutja, ne ranljivosti, ne utrujenosti, ne neuspeha, ampak tega v resnici nisem niti čutila. Ne, da bi »blefirala«, res sem bila celo zelo prepričana, da po ničemer ne hrepenim, da mi gre v življenju odlično, da zastavljanje ciljev in njihovo uresničevanje funkcionira in da je to to.

PA NI! Je neka siva cona udobja, brez pristnosti, brez odnosov, brez ljubezni.

Ampak življenje je nekaj več od tega. Veliko več od tega.

Sreča je v srečanju. En pogled, ki prebode in vidi za masko, ki jo nosim in en topel, varen objem.

Do živega mi je prišla pristnost prijateljice, ki je jaz v sanjah ne premorem: »Veš Marinka, zdaj decembra, ko je tako praznično, družinsko, pogrešam bližino, pogrešam ljubezen«. In moje kamnito srce si misli, meni je kul, imam dovolj drugih izzivov.

Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce (Ezk 36,26). Upam!

In januarja po 2,5 letih moje ignorance in indiferentnosti do Boga, se je vse skupaj malce spremenilo. Vsem, ki že sodite, naj v svojo obrambo rečem, da če je Bog izjemno strog nadzornik, tiran, ki samo čaka, kdaj in kako me bo kaznoval in če sem v življenju prepuščena sama sebi, komu na čast, bi mu zaupala svoje življenje, ga kaj prosila itd. Poslal mi je torej svoj nežen in ljubeč materinski objem (preko prijateljice, ki je v tistem trenutku stopila v kapelo), ampak šele potem, ko sem že eno uro ležala v kapeli in jokala.

Med njimi je bil še en mož. Molčal je, v rokah pa je pestoval novorojenčka. Nežno ga je zibal. ‘Kaj pa ti praviš?’ So ga vprašali. ‘Kako bi imenoval Boga?’ Mož je še kar molčal in pestoval otroka. Vsi so utihnili in pozorno opazovali. Nenadoma je dejal: ‘To je najlepše ime, ki ga lahko damo Bogu: oče.’ ‘Da,’ so se vsi strinjali. ‘Bog je naš oče.’ ‘Zakaj ste ga imenovali oče in ne mama?’ Je vprašal otrok. ‘Veš,’ so odvrnili, ‘Bog je nežen in ljubeč, tako kot oče in mama.’ ‘Včasih ga bom imenoval mama,’ je odvrnil otrok (Bruno Ferrero, 10 zapovedi za otroke).

In čez en teden, sva se s prijateljem pogovarjala o tem in onem, pa da ravno bere zanimivo knjigo in mi jo posodi, če želim. 200% je nikoli prej nebi vzela v roke, in brez priporočila verjetno tudi v prihodnje ne. Pa sem jo.

V živo me je zadelo, da lahko počnem v življenju plemenite reči, v službi pomagam ljudem, se razdajam še ob prostem času, ampak če je to sad človeških naporov in če se nikjer ne »filam«, se le iztrošim, če v tem ni ljubezni, je vse brez zveze in daje le kratkotrajno zadovoljstvo. Mislim, da o tem piše Pavel v pismu Korinčanom.

In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi (1 Kor 13,2-3).

In če sem vsaj približno dojela sporočilo knjige, je poslanstvo vsakega človeka biti prevodnik za Božjo ljubezen tam kjer je (poročen, posvečen ali samski, v službi ali doma, v Evropi ali na drugem koncu sveta). Ugotoviti, kaj to pomeni v mojem primeru, pa je bolj zabavna naloga.

In da lahko nekaj delamo, moramo najprej hodit v šolo oz. se nekako usposabljat. In Bog menda ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. No ja, tole šolanje zame definitivno ni bilo in ni lahko (in si ne obetam, da bo v prihodnje kaj lažje). Me pa tolaži, da pri trmastem control freaku kot sem, tole usposabljanje morda celo za Boga predstavlja manjši izziv ;)