Hm… Če bi mi kdo, kakšne 3 leta nazaj rekel za duhovne vaje v tišini, bi mu preprosto odgovorila: »Super, ti kar. To pač ni zame.« Razen tega, da moraš biti tiho, kar je bila prva ovira in zame milo rečeno misija nemogoče, niti nisem prav dobro vedela, kaj je to in za zakaj bi jaz to sploh potrebovala. No, vedela sem, da to ni nekaj za na kruh namazat, kaj bolj se pa s tem niti nisem ukvarjala.
Pa se je zgodilo, da sta šli na duhovne vaje v tišini dve prijateljici. Vsaka na svoje, čisto nepovezano. Navdušeni sta mi pripovedovali o tej izkušnji – ne vem kakšen pridevnik bi uporabila. Ampak izžarevali sta neko posebno veselje, mir, navdušenje. Nekaj kar bi bilo morda vredno izkusiti. (Zdaj vem, da je takrat skozi Njiju sijala Božja ljubezen.) Očitno sem bila takrat v ravno pravem stanju, da so njune besede padle na dobro zemljo. Ravno prav utrujena, ranjena, nekaj mi je manjkalo…
Zdaj po tretjih duhovnih vajah v tišini, ko sem v duhovnem življenju in duhovnem smislu še vedno čisto na začetku, bi rekla samo to, da je vredno. Ker na liniji s Svetim Duhom gre lažje. Manjkrat brcneš v prazno, manjkrat zalutaš. Pravijo, da je v slogi moč – in če si na isti strani kot Bog…
Nekaj misli, izsekov, utrinkov …
Bog je prevelik kavalir, da bi se vsiljeval. Čaka, trka na srce, vabi, ljubi…
Tale verz iz pesmi mi je tako močan: »Govoril boš, ko bom jaz molčal, milosti delil«
Pa se je zgodilo, da sta šli na duhovne vaje v tišini dve prijateljici. Vsaka na svoje, čisto nepovezano. Navdušeni sta mi pripovedovali o tej izkušnji – ne vem kakšen pridevnik bi uporabila. Ampak izžarevali sta neko posebno veselje, mir, navdušenje. Nekaj kar bi bilo morda vredno izkusiti. (Zdaj vem, da je takrat skozi Njiju sijala Božja ljubezen.) Očitno sem bila takrat v ravno pravem stanju, da so njune besede padle na dobro zemljo. Ravno prav utrujena, ranjena, nekaj mi je manjkalo…
Zdaj po tretjih duhovnih vajah v tišini, ko sem v duhovnem življenju in duhovnem smislu še vedno čisto na začetku, bi rekla samo to, da je vredno. Ker na liniji s Svetim Duhom gre lažje. Manjkrat brcneš v prazno, manjkrat zalutaš. Pravijo, da je v slogi moč – in če si na isti strani kot Bog…
Nekaj misli, izsekov, utrinkov …
Bog je prevelik kavalir, da bi se vsiljeval. Čaka, trka na srce, vabi, ljubi…
Tale verz iz pesmi mi je tako močan: »Govoril boš, ko bom jaz molčal, milosti delil«
Pri Bogu se godijo čudeži – to je 1x1 – še vedno in vedno znova.
Bog daje (mi želi dati, če le sprejmem), neskončno več od tega, kar prosim.
Ene stvari ti postanejo neverjetno kristalno jasne. Ko spucaš umazana očala, slečeš starega človeka, se znebiš kamnitega srca in sprejmeš meseno srce, ko postaneš nova stvaritev, ko začutiš, da si sprejet, da si ljubljen, da si Božji otrok…
Bogu namreč nič ni nemogoče!
<3
OdgovoriIzbriši