Veliki četrtek

Nekaj besed, ki mi jih je v teh dneh Gospod spregovoril na srce . . . (nekaj pa že malo prej).

Čudež, ko je Jezus pri zadnji večerji kruh in vino spremenil v svoje telo in kri je sicer malo manj plastičen kot tisti, ko je vodo spremenil v vino, ima pa precej večjo težo in globlji pomen. Ko pri sveti maši vedno znova Nanj prelagam svoje skrbi, bremena, dvome, ko Mu darujem kar me teži, On s spremenjenjem kruha in vina spremeni tudi te moje človeške darove – spremeni jih po Božje, naredi jih svete in mi take nove, Božje vrne s svojim telesom pod podobo kruha. Mislim, če ni to noro?

Kot je Jezus po zadnji večerji povabil učence naj z Njim molijo, čujejo in bedijo v vrtu Getsemani, tako je povabil tudi nas, naj preko Njegovega delovanja v življenju apostolov premišljujemo, kaj pa On počne v našem življenju.

MATEJ – goljufiv cestninar, prevarant. A na Jezusovo povabilo »Matej, hodi za menoj«, je pustil vse in šel. Spremenil svoje življenje za 180°. Jezus ga je poznal že takrat, tako kot pozna mene. »Preden sem se rodil si vedel, kakšen bo moj obraz, roke, srce, stkal si me v telesu matere in vpisal v knjigo, kakšen bo vsak moj dan« (S podobnimi besedami v Ps 139). In Jezus je vedel, da bo Matej od takrat zvesto hodil za njim.

Kaj pa jaz? Pa moja zvestoba? Sebi, dani besedi, obljubi, prepričanjem, družini, prijateljem, domovini, Bogu stvarniku . . . ?

JAKOB – Bil je učenec, ki bi za Jezusa naredil vse. Nobena gora previsoka, nobena reka pregloboka.

Jaz pa se pogosoto počutim tako majhno...
»Oh, Gospod BOG, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček.« A GOSPOD mi je odgovoril:
»Nikar ne govôri: deček sem;
kajti h komur koli te pošljem, boš šel,
in kar koli ti ukažem, boš govoril.
Nikar se jih ne boj,
saj sem jaz s teboj, da te rešujem. (Jer 1,6-8)

ANDREJ – Učenec, ki je vztrajno in potrpežljivo iskal - Jezusa, vero, svoje poslanstvo.

»Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Lk 11,9-10)

In Jezus mu je obljubil, da bo spremenil njegovo srce v tistih treh dneh, med najtežjim in najbolj veselim dnevom v človeški zgodovini.

In vem, da spreminja tudi mene, da krepi mojo vero in mi kaže pot.

Gospod naj te vidm in ljubim v vsakem človeku, naj gledam s Tvojimi očmi, tako kot nas ti vidiš popolne v naši človeški nepopolnosti.

JUDA – Sinonim za izdajstvo. Bila je skušnjava in ji je nasedel. Tako kot jaz – pogosto. Ampak! Če Juda Jezusa nebi izdal, nebi bilo smrti – odlično, ampak tudi nebi bilo zmage nad grehom in smrtjo in nebi bilo našega odrešenja – to pa nebi bilo več tako odlično. Mi vsi, od prvega do zadnjega, bi bili večno pogubljeni.

Judu je bilo žal, breme je bilo pretežko, krivda prevelika. Hudič prepičal, da je njegov greh prevelik, da zanj ni rešitve, da zanj ni odrešenja. Debela LAŽ. Božje usmiljenje je neskončno, njegova milost neizčrpna.

Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg. (Iz 1,18) In to zgodi vedno, ko stopim iz spovednice.

PETER – Tako človeški. Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.

»To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« (Mt 26,34)

Bilo ga je strah, bilo je nevarno.

A Jezus mu je odpustil. Zanj je imel namreč pripravljeno veliko poslanstvo.

»Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,18-19)

Tako velja za vsakega od nas – več kot ti je dano, več se bo od tebe zahtevalo.

JANEZ – Ponižen. Na poti h grobu je Petra prehitel, videl kamen odvaljen in prazen grob, vendar ni vstopil. Počakal je in dal prednost Petru.

Sebe tudi nikdar ni imenoval z imenom, ampak »oni drugi učenec« ali »učenec, ki ga je Jezus ljubil«.

Ponižnost. Kolikokarat jaz kaj storim le zato, da bi bila deležna pohvale ali občudovanja.

TOMAŽ – Neverni Tomaž. Pretresen nad grozotami velikega petka je pobegnil in se skril. Štiri dni je taval, iskal in premišljeval.

Po tem nečloveškem Kristusovem trpljenju je zadnja stvar na svetu, ki bi jo verjel, da je po taki smrti mogoče vstajenje. Tudi pripovedi žena in apostolov so bile zanj le prazne zgodbice. A Jezus mu je prišel naproti, tako kot prihaja k meni.

»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)

Kako včasih jaz težko verujem, čeprav vem in sem prepričana o Božji ljubezni do mene. Ampak včasih moram to kot Tomaž občutiti tudi na svoji koži. Zato sem hvaležna za vse ljudi, po katerih mi Bog kaže svojo ljubezen – tako živo in otipljivo.