Božja hčerka

V četrtek 6. 3. 2014 zvečer so mi bile v Svetem pismu namenjene tele besede:

Jezusov krst
"Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3, 21-22)

Mogoče se komu zdi najljučje, jaz sem pač prepričana, da so to so besede, ki jih ON govori meni. Na ta dan pred 20 leti sem namreč prejela zakrament sv. krsta in postala Njegova ljubljena hči.

Kako to vem? Preprosto ČUTIM. Ker drugače ni mogoče razložiti vseh naključij in čudežev v mojem življenju. V četrtek in petek pa je bilo vse skupaj še malce bolj koncentrirano ;) Kot bi mi hotel jasno povedati: "ne verjemi v naključja, ker jih ni; sem pa Jaz, ki te vodim".

Kar se študijskih obveznosti tiče je bil četrtek čisto povprečen dan, nič neobičajnega ali celo nadnaravnega. To pomeni, da bolj ali manj z veseljem prisostvujem obveznim vajam in malo manj obveznim predavanjem. Ampak recimo, da vem zakaj to počnem in je zato vse skupaj vsaj malenkost lažje. Še malo obrazložitve, zakaj mislim, da vem, zakaj to počnem. Sorči – malo sem zakomplicirala, ampak glede na to, da sem ženska, naj mi bo oproščeno ;)
Torej, želim si, da bom nekega dne odlična fizioterapevtka (jap, vem da sem večni optimist) – to pomeni, da bom zadevščino obvladala in da bodo pacienti po končani terapiji od mene odšli v najboljšem možnem stanju, ki ga bo narava njihove bolezni ali poškodbe omogočala. In če bo šlo vse po trenutnih planih bom imela nekega dne ogromno priložnosti narest kej dobrega. Jap – nekega dne. Ko diplomiram, naredim pripravništvo in strokovni izpit… Vsaj tako sem si predstavljala. Dokler nisem doživela tega… »ej, veš tole sem si naredi/a kaj nej nardim«, »a te loh prosim za…«, »kaj mi svetuješ«, »kaj bi naredila na mojem mestu«…in se zavedla, da je ta »nekega dne« že prišel. Bog daj, da bi znala vedno prav svetovati in pomagati, če je to moje poslanstvo. In se ob tem zavedala svojih omejitev!
Ja, občutek je fantastičen.

Kosilo – končno se nama je uspelo dobiti na kosilu. Za naju daleč od oči in daleč od srca ne velja. Bogu hvala sva si kljub temu, da se redko dobiva, res blizu. Sem pa kljub temu ob koncu najinega druženja doživela šok – da bom nekega dne stala ob čudoviti nevesti in držala njen šopek, ko bo svojemu dragemu pred Bogom in ljudmi izrekla svoj »Da« za vedno – to je zame pač nekaj težko predstavljivega.

Da naslednji dan slučajno nebi pozabila, da me ima On res rad in da non-stop skrbi, da se imam čudovito… je poskrbel, da sem imela za kosilo zopet res prijetno družbo. Čudim se – še vedno… srečevali sva se dve leti, spoznali pa šele pred nekaj tedni. Zakaj? Niti ni tako pomembno. Je pa pomembno to, da iz tega nastaja čudovito prijateljstvo.

Ker to ni bilo dovolj, je predavanje, ki naj bi sledilo seveda – odpadlo ;) tudi to se zgodi!

Še ena kavica in sprehod po Ljubljani s špansko študentko fizioterapije, ki je v Sloveniji na Erasmus izmenjavi. Naj dodam, da če bo vse po sreči, nekaj podobnega čaka tudi mene. Klepet o tem in onem in beseda je nanesla tudi na to, da živi nedaleč stran od znamenite romarske poti Santiago de Compostela, o kateri sanjam že nekaj let. Zdaj vem, na koga se lahko obrnem, ko se bom odpravljala tja.

In za piko na i sem bila po treningu lahko zadovoljna, saj mi je končno vsaj približno uspelo… vztrajnost se pač izplača ;)

Na podlagi teh in vseh drugih dokazov vem, da sem Njegova ljubljena hčerka :)